Skorajda konec sveta

Spoštovani!

Rusko-gruzijska vojna, ki se je – kot kaže – končala, je verjetno zaznamovala konec širitve zveze NATO in nov prelom v mednarodnih odnosih. Izkazalo se je, da je bilo obdobje, ki ga je ameriški predsednik Bush starejši imenoval »Novi svetovni red« izjemno kratke sape, saj se danes – slabih devetnajst let po padcu berlinskega zidu – Rusija, oskubljena nekdanjih republik v velikem slogu vrača.

No, resnici na ljubo, Rusija s svetovnega prizorišča nikoli ni zares izginila. Za kaj takega je enostavno prevelika. A dejstvo je, da se je morala dolgo časa ukvarjati sama s sabo, z razpadom vrednot, preoblikovanjem družbe, predsednikom Jelcinom, ki je težko obvladoval sebe, državo in vojsko, a je kljub temu vsake toliko dovolj zasoliral na mednarodni sceni, da je zahodnim voditeljem povzročal glavobole.

Sploh se zdi, da ima zahod – v našem primeru še posebej Američani – težave z voditelji, ki jih umetno ohranja pri političnem življenju. Eden od takih je gotovo gruzinski predsednik Mihail Sakašvili, ki se je – po domače povedano – »strgal s ketne« v najbolj neprimernem trenutku in se odločil, da bo s silo nazaj k matici pripel prorusko in uporniško republiko Južno Osjetijo, medtem ko naj bi verjetno podobno naravnana Abhazija sama položila orožje, potem ko bi gruzinska vojska opravila z osetinskimi uporniki.

Gre za klasični primer »žepnih predsednikov«, ki so na oblast prišli v nekdanjih sovjetskih republikah ob izdatni pomoči zahodnega denarja, nekateri pa tudi ob pomoči zahodnih obveščevalnih služb. In v trenutku, ko so ZDA z iraško avanturo porabile ves svoj zunanjepolitični kredit, ko zaenkrat še aktualni predsednik Bush lahko le besno cepeta z nogami in ko skupaj z mladim britanskim zunanjim ministrom blebečeta o politiki 19. stoletja, čeprav sta prav ZDA in Velika Britanija v tem »novem svetovnem redu« zganjali naftni neokolonializem, ko so zahodni vojaški strategi razpeti med Irakom, Iranom, Afganistanom in Severno Korejo, v tem trenutku se je Sakašvili, ki ga nihče ni jemal preveč resno, odločil za solistično akcijo, ki se je zanj končala s politično in vojaško skopitvijo, zahodnim silam pa pokazala, da je njihov geopolitični vpliv preširok, da bi ga lahko resno vzdrževali, kaj šele branili s silo.

Komentator britanskega BBCja je zapisal, da je avgust dober mesec za premišljevanje o zavezništvih. Preplet vojaških zavezništev, ki so jih evropske države sklenile, da bi ohranile mir v Evropi se je leta 1914 izkazal za pogubnega, ko je krhko razmerje sil iz ravnotežja vrgla vročekrvna podtalna skupina bosanskih Srbov. Tokrat je šlo praktično za las in enkrat za spremembo so imeli predvsem Nemci glavo na pravem mestu, saj je prav Angela Merkel močno dvomila v smiselnost gruzinskega članstva, svečo pa ji je držal Nicolas Sarkozy. Ne pozabite, Francija in Nemčija sta dve evropski državi, ki sta se v svoji zgodovini z Rusijo spopadli na njenem terenu, in obe sta bili poraženi. Prva v svojem napoleonovskem, druga pa v nacističnem obdobju. Hvalabogu vsaj pri nekaterih voditeljih zahodne Evrope ostaja nekaj zgodovinskega spomina kajti – in to je vprašanje, ki danes vsem naježi kožo – kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi aprila na vrhu zveze NATO Gruzijo sprejeli v zavezništvo. Morda Rusi ne bi sprožili pasti, ki so jo nastavljali dolge mesece in v katero je Sakašvili tako neumno zakorakal, morda pa bi jo.

In potem bi bilo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *