Slovenska desnica ovaja lastno državo, evropska pa veselo ploska

Spoštovani! Moti se, kdor misli, da sta bili Titova cesta in Ertlovo odlikovanje dobri ideji. Nista bili. To mesto in ta država bi lahko brez težav shajali brez prve in brez drugega. S tem je povezala tudi resolucija Evropske ljudske stranke, ki jo je le-ta sprejela pretekli teden. Treznemu človeku ne kaže drugega, kot strinjati se s tistim delom resolucije, ki pravi, da tovrstna dejanja upočasnjujejo celjenje ran. A hkrati ves preostali tekst, praktično vsi preostali stavki in povedi kažejo na to, da gre pri tej resoluciji za čisto navadno denunciantstvo, namerno mešanje vzroka in posledic ter dvojno moralo.

Ko sta Blaž Zgaga in Matej Šurc v svet poslala resolucijo 571 slovenskih novinarjev, v kateri sta (sicer eno leto prepozno, ko je bilo že vse mimo), popisovala pritiske Janševe vlade na medije, je takratni premier Janša zagnal vik in krik, češ da gre za blatenje Slovenije v tujini, tako rekoč za sabotažo, ki naj okrne ugled svetilnika 21. stoletja tik pred predsedovanjem Evropski Uniji. Ko dve leti kasneje taiste članice zdaj že bivše vlade svojo državo zatožijo pri evropski krovni stranki, pa s pranjem domačega umazanega perila v tujini kar naenkrat ni nič več narobe. In to pri tem, da sta Zgaga in Šurc predstavljala del kar se da občutljive skupine civilne družbe, SDS, SLS in NSi pa so politične stranke, pri teh pa je prostor sprejemljivega dosti ožji.

Mešanje vzroka in posledic se kaže na več ravneh: najprej s tem, da pri obtožbah o revidiranju zgodovine prikladno pozabi, da se s tem športom najraje ukvarja sama, še bolj pa s standardnim manevrom slovenske desnice, ki škandaloznost Titove ceste in Ertlovega odlikovanja utemeljuje s sprejetjem resolucije, ki jo je sama predlagala.

Kajti zelo verjetno je, da je bil predlagatelj resolucije Evropske ljudske stranke nihče drug kot evropski poslanec in donedavni podpredsednik EPP Lojze Peterle. Tako je vsaj sklepati po dokumentu, ki ga je poslala njegova služba za stike z javnostjo in katerega angleški naslov je »predlog resolucije….«, vpogled v podrobnosti pa pokaže, da je avtor dokumenta neki A. Peterle.

Slovenska desnica že tradicionalno potrditev za svoja stališča in dejanja išče v tujini. Načeloma s tem ni nič narobe, razen skromnega dejstva, da ena politična skupina denunciira drugo, pri tem pa ne more mimo prastrahu pred komunizmom, prastrahu, ki je politično desnico pred drugo svetovno vojno prignal do tega, da je predvojni ban Natlačen prosil vojsko nacistične Nemčije ali bi lahko okupirala celotno Slovenijo. Med drugo vojno je (tudi) taisti prastrah gnal ljudi v sodelovanje z okupatorjem, danes pa slovensko desnico žene v denunciatorstvo in odrekanje legitimnosti demokratično izvoljeni oblasti.

Če bi bili pri tem načelni, bi človek še poskušal razumeti. Ker pa gre pri vsem skupaj le za boj za oblast, se razlika med levico in desnico ponovno kaže predvsem v tem, katera je državo pripravljena potisniti globlje v drek, da bi osvojila oblast. Če ste bili do zdaj v dvomih, je od preteklega tedna dalje odgovor na to vprašanje jasen.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar sem spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.