Sod smodnika

Spoštovani! London so ta konec tedna pretresli nemiri, ki jih britanska prestolnica ni videla že lep čas. Vse skupaj se je začelo s policijsko akcijo, v kateri je ena oseba umrla, to pa je sprožilo val nasilja, ki je sinoči razširil tudi na druge dele prestolnice. Ne glede na to, da londonska policija vztraja, da so sinočnji nemiri – za razliko od sobotnih – zgolj oblika vandalizma, pa se riše nekaj zaskrbljujočih vzporednic.

London namreč ni edina prestolnica, ki ima – klinično rečeno – težave z javnim redom in mirom. Tudi če odmislimo podobno divjanje v kanadskem Vancouvru pred slabima dvema mesecema, imamo – predvsem v Evropi – več kot dovolj primerov takšnega in drugačnega nezadovoljstva, ki počasi, a zanesljivo vre na površje. Za razliko od Aten in Madrida, kjer je neposredni vzrok protestov gospodarska kriza, je izbruh nasilja v Londonu podoben tistemu v pariških predmestjih leta 2005.

Tako kot v Parizu, je bila tudi v London potrebna zgolj iskra, ki se je praktično takoj razplamtela in poskrbela, da imajo tudi britanski politiki krajše počitnice, le zaradi drugih razlogov kot njihovi kolegi iz celinske Evrope. A skupni imenovalec je takorekoč isti. Družbene skupine, ki jih je gospodarski razcvet zadnjih dveh desetletij zaobšel, so na udaru recesije, posledično pa se že tako skromne persketive spremenijo v praktično nične in v tej eksplozivni mešanici je kaos tako rekoč neizbežen.

Podobne slike lahko vidimo praktično povsod po Evropi. Tisto, kar najbolj skrbi je lahkotnost, s katero se protesti proti dejanskim ali namišljenim krivicam sprevržejo v nasilje. Zdi se, kot da bi cela Evropa sedela na sodih smodnika. Vsake toliko se kakšen vname, a bati se je, da bi se vneli vsi skupaj.

Potem se lahko zgodi, da bo kaj kmalu konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *