Volitve delitev

Spoštovani! Ustanovitvi Jankovićeve in Virantove stranke konec preteklega tedna sta verjetno začrtali gabarite letošnje volilne tekme. Akterji so znani, programi bolj ali manj tudi, tekma za prevzemanje volivcev pa se je razplamtela v vse smeri. Ta hip se mnogi obremenjujejo z vprašanjem, ali je Virantova stranka res sama svoja ali zgolj obvod za Janševo SDS. Na drugi strani političnega spektra podobno ugibajo za Jankovićevo Pozitivno Slovenijo, ki da naj bi bila zgolj pribežališče sil, ki da so pretekla tri leta vlekle niti v ozadnju levega trojčka. Tovrstna vprašanja so sicer logična, a v svojem bistvu napačna.

Takšna vprašanja namreč napeljujejo na blokovsko delitev slovenskega političnega prostora, ki je bil – navkljub ljudski delitvi na rdeče in črne – vedno multipolaren. Tako Virant kot Janković ta hip jadrata predvsem na vetru, ki ga je dvignil njun vstop (oziroma v Virantovem pirmeru: ponovni vstop) v državno politiko. Bolj kot ne je jasno, da se bodo vetrovi mešali tem bolj, kolikor bližje bo volilna nedelja. Zato je bolj pomembno vprašanje to, ali bodo na novo “opredeljeni” volivci to tudi ostali. Opredeljeni namreč.

Zato bo zanimivo videti, kakšna “delitev” bo obveljala na teh volitvah. Eno od možnosti je s soboto nakazal Zoran Janković, ko je dejal, da so programi političnih strank sicer podobni, da pa je vprašanje, kdo jih zna izvajati in s tem med vrsticami povedal, da ima on s svojo ekipo dovolj znanja in izkušenj, da bodo program (oziroma njegov osnutek) tudi izvršili. Drugo delitev, zanimivo, skupaj ustvarjata SD in SDS. Vsaka zase trdita, da sta njuna programa realna, da bo prihodnost boleča in bo zahtevala kokretne ukrepe, ter da je zato vsakršno sajenje rožic odveč. Ter s prstom med vrsticami kažeta v splošno Jankovićevo smer.

Virantova stranka s svojim programom skuša vpeljati tretjo, ekonomsko delitev, a je tu naletela na zanimiv paradoks. Z redkimi izjemami, ki se praviloma gibljejo nekje okoli praga za vstop v parlament ali celo pod njim – kot sta Zares in stranka TRS – so vse stranke, vključno z nominalno vladajočo SD posvojile neoliberalni diskurz povečevanja konkurenčnosti z zmanjševanjem stroškov in klestenjem javne uprave.

Ironija trenutne politične situacije je torej v tem, da kar naenkrat vsi vedo, kaj je treba storiti. Vlada, ki je formalno storila konec v začetku septembra (dejansko pa še tri mesece prej) je padla tudi zato, ker je njene reformne poskuse sestrelila nenačelna koalicija med sindikati, študentskimi organizacijami in opozicijo. Danes, ko mnogi plešejo ob grobu te iste vlade, pa se je (končno) oblikoval neformalni konsenz glede nujnosti reform, razlika je zgolj v poudarkih.

Dileme, kdo komu prevzema volivce, so torej zabavne, a zgrešijo bistvo. Slednje se skriva v vprašanju, katera od naštetih delitev (in še kakšna za povrh) bo prevladala. Od tega bo po vsej verjetnosti odvisen rezultat 4. dedembra.

Če seveda ne bo prej konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *