Vrnitev v velikem slogu

Spoštovani!

Ko je bil za šefa republike izvoljen Danilo Türk je premier Janša zagrozil z odstopom in žaromete javnosti takoj preusmeril nase. Sledila je napoved vojne proti tajkunom, ki je svoj višek s »Čisto lopato« dosegla v času, ko je javnomnenjska podpora vladi dosegla novo dno, včeraj, teden dni po referendumskem pokrajinskem fiasku pa so policisti Ivanu Zidarju ponovno razkazali notranjost policijske postaje Moste. Še več, tokrat se mu je pridružil tudi Boštjan Penko, ki prav na današnji dan zapušča vrste državnega tožilstva in prestopa v odvetniške vrste.

Zdaj je tudi jasno, zakaj je generalna državna tožila Barbara Brezigar pred tednom dni odbrzela iz nacionalne TV hiše tik pred oddajo Vroči stol potem, ko je bila že v maski, tesno za petami pa ji je sledil šef kriminalistov Aleksander Jevšek. Razlog naj bi tičal v tem, da je bil med gosti oddaje tudi včerajšnji aretiranec Penko, česar pa ne Brezigarjeva ne Jevšek nista vedela.

Seveda je povsem možno, da gre za samostojno akcijo policije. Ampak glede na to, da delo policije usmerja tožilstvo in glede na to, da je bil Zidar pred meseci že aretiran, Penko pa je bil do danes eden od bolj izpostavljenih javnih tožilcev, je verjetnost, da najvišji funkcionarji v tej državi ne bi bili seznanjeni vsaj z obrisi akcije, izjemno majhna.

Predvsem pa se pojavlja vprašanje, kaj za vraga se dogaja v tej državi. Februarja so Zidarja, Černigoja in Tovšakovo za eno noč postavili na hladno in odkrili – ničesar. Čeprav menda preiskava poteka. In pet mesecev kasneje Zidarju spet rezervirajo sobo v Mostah in pospravijo nov dokazni material. Nato pa ga spet izpustijo. In pri tem mu družbo dela Boštjan Penko, človek, ki delovanje represivnih organov pozna do obisti. Očitno je v tej državi nekdo resno precenil svoje sposobnosti. Ali so bili to policisti, ki z vsako tako akcijo vse bolj puščajo vtis da ne znajo sešteti dve in dve, ali pa kriminalci, ki ne dojamejo sporočil odmevnih akcij in kar nadaljujejo s svojim početjem.

Seveda je tako eno kot drugo malo verjetno. Tisto, kar bode v oči je časovno sosledje vrste na videz nepovezanih dogodkov. Najprej imamo že omenjeni referendumski fiasko, zaradi katerega se vladi in s tem njenemu predsedniku smejijo bolj ali manj vsi, razen tistih sedmih odstotkov Slovencev, ki so glasovali »za« pokrajine. Dodajmo še sila nerodno stvar s kopiranjem govora Tonyja Blaira, kar premierju gotovo ni olepšalo javne podobe, ter dejstvo, da je Janša med vrsticami že nekaj časa napovedoval vrnitev na domačo sceno v velikem slogu. Samo predsedovanje EU mora končati. In glej ga zlomka, predsedovanje se je zaključilo – danes. O tem, da sta se Barbara Brezigar in Boštjan Penko gledala postrani – in to pod zelo ostrim kotom – pa itak ne kaže izgubljati besed. Kakor je bolj ali manj jasno, da je do volitev zgolj še 82 dni.

In četudi bi šlo res samo za nesrečno naključe pri sosledju časovnih dogodkov, bi bilo dobro, da bi bila javnost hitro seznanjena s potekom in rezultati preiskave. Že samo zato, da bi razblinili dvome v strokovnost in apolitičnost akcije.
Kdo ve, morda pa bo res konec sveta?

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *