Začetek konca

Spoštovani! Včerajšnji vladni poraz na trojnem referendumu zelo verjetno pomeni začetek konca vlade Boruta Pahorja. Koliko časa se bo ta konec vlekel, je sicer še vprašanje, a zdi se, da si nihče ne želi, da bi se prehitro končal. Tako je vsaj soditi po prvih odzivih tistih, ki so hočeš-nočeš včeraj zmagali, čeprav jim je bilo to nerodno priznati.

Pravzparav je bilo hecno gledati, kako se je Dušan Semolič na vse pretege skušal izgoniti temu, da bi naravnost povedal, da so sindikati zmagali na referendumu. Podobno kot Semolič je včeraj tudi Janez Janša na dolgo in široko razlagal, kako pravzprav ni zmagovalca in kako je v bistvu nastopil čas za zaskrbljenost.

Prvak opozicije si je namreč vzel čas in rezultate razložil kot nezaupnico vladi, ki da je izgubila pet referendumov zapored in je zatorej nelegitmna. To je taisti Janez Janša, ki se še vedno ponaša z najmanj obiskanim referendumomv v zgodovini samostojne Slovenije in ki je rezultate taistega referenduma gladko razglasil za zmago. A še bolj zanimivo je to, kako je Janša že vnaprej za vsako naslednjo propadlo reformo (se pravi tudi tiste, ki jih bo morala predlagati njegova vlada) obtožil aktualno Pahorjevo vlado.

Prvak opozicije iz tega izpelje sklep, da v Sloveniji potrebujemo čimprejšnje volitve. Kar je zelo verjetno res. Zanimivio, v tem se z Janšo strinja celo ljubljanski župan Zoran Janković. A če si slednji oceno o čimprejšnjih volitvah lahko privošči, potem mora biti Janša pri svojih željah sila previden. Šef SDSa je osnutek predvolilnega programa, ki nosi kodno ime “50+” napovedal šele za konec leta, kar pomeni, da bi ga predčasne volitve (denimo) letos jeseni ujele nepripravljenega.

Janši tako Pahorjevo vztrajanje na oblasti pride še kako prav, saj mu omogoča udobno kritikastrsko pozicijo, ne da bi mu bilo treba besede kakorkoli pospremiti z dejanji. Zato bo še kako zanimivo gledati kakšna bo usoda napovedanega interventnega zakona, na katerega naj bi po predvidevanjih vezal zaupnico. Glede na to, da ima Slovenija ta hip manjšinjsko vlado, podpora zakonu, ki bi odhodke v javnem sektorju oklestil za 300 milijonov še zdaleč ni samoumevna.

Glasovi opozicije bodo pri tem ključni. Če bo premier dobil podporo za intervetno rezanje stroškov tudi z opozicijske strani, potem bodo kritike o nelegitimnosti vlade zvenele smešno. Če pa bi se vendarle zgodilo, da bi padel tudi interventni zakon (in z njim vlada), potem bo na opoziciji, da pripravi oblastne in zakonske alternative trenutnemu položaju.

Sicer se kaj lahko zgodi, da bo konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

(foto: vir, vir in vir)

2 thoughts on “Začetek konca

  1. Spomnim se, da je bil Janez Janša vedno trmast in vztrajen, tudi v časih, ko je njegova stranka, takrat še z drugim imenom, imela le nekaj odstotkov in tudi potem, ko jih je imela že več, a ni mogla zmagati. Čakal je in vztrajal, dokler se mu končno ni uspelo povzpeti na mesto prvaka desnice.

    Vidim, da je Borut isti. Ne pusti se in konec, pa naj ima še tako nizko podporo. Lev tem je razlika, da je Pahor pripravljen sprejemati izredno nepriljubljene rešitve in si tako rušiti podporo, medtem ko je Janša v mnogo boljših časih popustil kritikom enotne davčne stopnje in se ni lotil pokojninske reforme.

  2. Mnja, razlike so verjetno tudi drugje. Že pri samem stilu vodenja, ki je pri Pahorju “kronično združevalen”, pri Janši pa pač ne. Tudi kar se bližnjic tiče, jih Pahor ni ubiral, Janša pa ni mogel, da jih ne bi.

    Tole Pahorjevo vztrajanje za vsako ceno ima neko drugo notranjo logiko. Pomoje je prepričan, da bi njegovemu odstopu sledila politična kriza. Verjetno ima celo prav. Vprašanje pa je, ali je to za državo nujno slabo, glede na to, da volitve tako ali drugače niso daleč, trenutna situacija pa še zdaleč ni rožnata.

Leave a Reply

Your email address will not be published.