Zoran Janković pred življenjskim izzivom

Spoštovani! Zmaga Zorana Jankovića in njegove Pozitivne Slovenije na včerajšnjih predčasnih volitvah je – logično – politični dogodek letošnjega leta. Že če odmislimo dejstvo, da se je Jankoviću v njegovi kratki politični karieri posrečil še vsak politični projekt, gre za dosežek, ki bo zapisan v zgodovino. S kakšnimi črkami, pa bo odvisno od zmagovalca samega.

Država, ki jo bo prevzel verjetni mandatar Janković je v slabi koži. Malo po lastni krivdi, malo po krivdi zunanjih razmer. Izziv, ki stoji pred novim premierom je verjetno največji po osamosvojitvi, saj izida ni mogoče vnaprej predvideti, kakor tudi ni mogoče z gotovostvo določiti zavezništev doma in v tujini, saj bližnja zgodovina uči, da je marsikak dogovor doma in v tujini sklenjen s figo v žepu. Prvi test za Jankovića bo že sklepanje njegove lastne koalicije, kjer bo interesov gotovo več, kot bo v njej partnerjev. Povedano drugače: Janković rad pove, da se ne gre politikantstva in kupčkanja. A vprašanje je, kako resno ga pri tem jemljejo njegovi potencialni koalicijski partnerji in kako spretno se bo zmagovalec volitev pogajal.

A hkrati je sporočilo včerajšnjih volitev kljub vsemu – hm – pozitivno. Čeprav nas čakajo težki časi, je Jankovićevo sporočilo o boljši in svetlejši prihodnosti očitno naletelo na plodna tla. Kako bo potekalo srečanje teh obljub z domačo in tujo realnostjo bomo – kot rečeno – še videli, a hkrati si je treba enkrat za vselej zapomniti, da do uspeha na volitvah nihče ni vnaprej upravičen. To je boleče spoznala LDS leta 2004 in to je Janez Janša boleče spoznal četa 2008 in še bolj boleče včeraj. Obnašanje, kot da so volitve že odločene, je lahko še kako kontraproduktivno, še posebej, če ti nasproti stoji spoštovanja vreden nasprotnik.

In to je tretja lekcija včerajšnjega dne. Da ga podcenjujejo, je pogosto dejal Borut Pahor (ki je s tretjim mestom kad pošteno ublažil sicer trd padec iz 28 na 10 glasov). A podcenjevali so tudi Zorana Jankovića. Zgodbe z nepremičninami bi Jankoviću verjento škodile bolj, kot so mu, če si ne bi Janša privoščil tako gromozanske neumnosti, da ni pometel pred lastnim pragom, preden je nečednosti očital drugim. Hkrati pa je z izostankom na finalnem soočenju pokazal določeno mero arogantnosti tudi do davkoplačevalcev, saj je zadnji dan kampanje raje klepetal s Pahorjem na zasebni kabelski televiziji, kot pa da bi šel skozi – sicer vsebinsko pester in zanimiv – ritual na nacionalki.

Zoran Janković je od leta 2005, ko ga je Janševa vlada (posredno) odstavila z mesta šefa Mercatorja prehodil vsega spoštovanja vredno politično pot. V prestolnici je bil prvi župan v njeni demokratični zgodovini, ki je zmagal na dveh rednih volitvah, zdaj pa je skozi velika vrata vstopil še na nacionalno politično sceno. Od svojega predhodnika bo podedoval državo, ki je vendarle rešila dvajset let stare grehe in težave (izbirsani, arbitražni sporazum) in ki najnižjih slojev kljub udarcem krize ni pustila na cedilu (povišanje minimalne plače), a hkrati tudi državo, ki ni zmogla reformnega preboja in ji grozi, da dokončno postane talka lobijev in raznoraznih interesov, brez lastne razvojne perspektive.

Zorana Jankovića čaka življenjski izziv. Od tega, kako bo nanj odgovoril je odvisno, ali bo konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *