Liffe: nagrade že v vitrinah; za nas pa še kar traja…

Jelka Stergel, predsednica žirije v sekciji Perspektive: Vodomca smo podelili filmu Mirjane Karanović Dobra žena. Avtorica se je učinkovito lotila občutljive in boleče povojne tematike v srbski družbi. Film je njen režijski prvenec a se odlikuje po realističnih likih, čvrsti pripovedni zgradbi, odlični igri ter presenetljivemu in etičnemu razpletu dogodkov.

V nedeljo se je končal 27. Liffe, Ljubljanski mednarodni filmski festival, ki se je začel že davnega devetega novembra, v soboto, večer pred zadnjo projekcijo pa so v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma že podelili nagrade. Ko rečemo, da je bil deveti november že davno, je to občutek, ki ga ustvari gostota dogajanja v enajstih dneh, ko so bili na 299 projekcijah, od tega 20 v Mariboru, 8 v Celju in 7 v Novem mestu prikazanih 103 celovečerni in 19 kratki filmi iz 44 držav. O 44 tisočih obiskovalcih in nagradah govori ta posnetek; na koncu prispevka, ko si bomo privoščili tudi nekaj koščkov napovednika oziroma uvodne »špice« španskega filma Moja divja noč (Mi gran noche), režiserja Alexa de la Iglesia, ki je bil pravzaprav filmska predstava tistega večera pa v kratkem sižeju zaokrožujemo letošnji Liffe a ga ne sklenemo v celoti in dokončno.

S skoraj 100 minutnim filmom Moja divja noč, ki govori o snemanju novoletnega TV šova in ki v enem zamahu z izjemno intezivnostjo prikazuje in razkriva družbena razmerja v španski družbi, na trenutke tudi na brutalen način, se je torej uradno končal letošnji, 27. po vrsti Liffe. Film je vsekakor vreden pozornosti tudi zaradi izjemne igre skoraj vseh glavnih in stranskih protagonistov in ima celo vrsto za filmsko produkcijo pomembnih odličnih kvalitet. Ura in štirideset minut mine v zamahu, z vrsto sijajnih in natančnih prizorov, precizno in duhovito kamero, premišljeno montažo in prepričljivo igro. Morda je zgodba sama rahlo naivna, včasih za lase privlečena, z odštekanimi dialogi in dobrim scenarijem Jorgeja Guerricaechevarríe in Álexa de la Iglesia, ki je tudi poskrbel tudi za drzno režijo. Bilo bi prijazno, če ga bo moč videti tudi v božično-novoletnih sporedih v slovenskih kinematografih.

Naj ponovimo vse glavne stvari o nagrajencih… Mimogrede – v ponedeljek popoldne in zvečer so organizatorji festivala omogočili ponoven ogled z zmajem in vodomcem nagrajenih filmov. Vodomec, najpomembnejšo festivalsko nagrado, ki jo že vrsto let podeljuje glavni pokrovitelj festivala Telekom Slovenije, d.d., je žirija soglasno dodelila filmu Dobra žena Mirjane Karanović, posebno omembo pa je namenila izraelskemu filmu Teden in en dan, režiserja Asapha Polonskya.

Zmaj, nagrada občinstva, pa je šel v roke kolumbijskih režiserjev Carlosa del Castilla in Manola Cruza, ki je tudi scenarist filma Med morjem in zemljo. Med sedemintridesetimi filmi je v zadnjih štirih dneh festivala prejel najvišjo povprečno oceno 4’68.

Za najboljši kratki film v sekciji Evropa na kratko so razglasili devetminutni poljsko-belgijski film Katarzyne Gondek, ki prikazuje nastajanje izjemne kiparske skulpture papeža Janeza Pavla II. in njen transport do kraja, ki je središče miniatur religioznih spomenikov.

Rdeča želva celovečerni animirani film brez dialogov, režiserja, oskarjevca Michaela Dudoka de Wita v francosko-japonsko-belgijski produkciji, je prejel kar dve nagradi: nagrado FIPRESCI, ki jo podeljuje mednarodna žirija svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev in nagrado mladinske žirije Kinotrip.

Film Torta napad je najboljši 360 stopinjski film. Gre za novo, 360 stopinjsko snemalno tehniko, ki gledalca umesti v samo središče dogajanja, tako da tradicionalno pasivnemu opazovalcu podeli vlogo aktivnega soudeleženca v zgodbi. Film je delo mlade ekipe na čelu z režiserko Moniko Janjilovič ter Maksa Bernarda, Tadeja Anclina in Jana Udermana.

Letošnji Liffe sva spremljala Urška Pengov Bitenc in Andrej Pengov; za prihodnje dni pripravljava še nekaj refleksij nanj, prispevkov, v katerih bodo sodelovali Linda Beath, Tone Peršak, Simon Furlan, Jelka Stergel in Simon Popek.