Blagoslovljeni umori, spopad z žalovanjem in za spravo v MGL
|
V četrtek, na predvečer praznika kulture je bila na velikem odru MGL po odmevnih predpremieri in premieri že sedma ponovitev drame škotske avtorice Zinnie Harris Ta nesrečni rod. Zahtevna dopesnitev še bolj zahtevne in okrutne Ajshilove Oresteje je bila sprejeta z dokaj različnimi odzivi, vsi pa temu delu priznavajo neverjetno sposobnost in učinkovitost upo-rabe glavnega motiva te tragedije v vmesni, ne tako zelo (proti antiki) oddaljeni prejšnji in v sedanji ter tudi v današnji čas; O razlogih za uvrstitev tega dela v repertoar glavnega mestnega gledališča je podrobneje govorila direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor; Harrisovo ljubljansko občinstvo bržčas že dobro pozna; Sicer iz neke povsem drugačne predstave, ki je v britanskem gledališkem svetu visoko uvrščena kot igra o nenavadnem otoku sredi južnega Pacifika in še bolj čudnih tamkajšnjih prebivalcih; Dlje od najdlje je bila, tudi po zaslugi za to vlogo nagrajene glavne igralke Judite Zidar zelo dobro sprejeta predstava. The Restless House pa je nastala leta 2016 in bila tam, na Škotskem in v Angliji zelo dobro sprejeta in tudi nagrajena igra.
Zahtevnost besedila, mračnost, krutost vsebine in hkrati njegova neizogibnost v zgodovini človeškega rodu in nemira v tistem, kar razumemo kot dom, domače ognjišče, tudi če je ta dom dvor, hiša oblastnikov, so bile okoliščine s katerimi se je pri prevajanju soočila prevajalka Tina Mahkota.
Tako kot se Ajshilova Oresteja umešča v mitološki diskurz, v strukturo, ki razodeva naše poreklo, naše počelo in razloge zanj, in ki se, kot je citirala Ajshila dramaturginja Ira Ratej, hrani z drobtinicami s Homerjeve mize, tako vsa kasnejša dela, ki črpajo snov iz istih virov, prizadevajo odgovoriti na prav ta vprašanja. V antiki so bile družbene okoliščine izrazito nenaklonjene ženski emancipiranosti; Avtorica, bodisi dramatičarka bodisi dramaturginja ali režiserka, ki vstopa v ta svet, se neizogibno sooči – prva še pred dobo modnega feminizma v zadnjih letih, drugi dve že sredi tega vala – z nujnostjo izbire temeljnega pogleda, opredelitve in angažiranega odnosa do tega in takih vprašanj. O vsem tem se je še pred odločitvijo, da prevzame režijo spraševala Ivana Djilas.
Po predstavi, ki je zahtevna tudi za bolj gledališke umetnosti veščega ali če hočete omikanega gledalca že izvirnega Ajshilovega sporočila – ali bolje – sporočil, ki zarežejo predvsem v nekaj, kar tisočletja razumemo kot oblast, je treba Mestnemu gledališču in njegovim snovalkam programa in umetniškemu vodstvu priznati precejšno mero poguma, da so to svojevrstno nadzidavo ali adaptacijo Oresteje uvrstili na program.
Kljub trendovskemu pristopu iskanja novih dimenzij gibanj, ki odločneje artikulirajo vprašanja večinskih, torej ženskih rasežnosti družbene poudarjeno menda zatajevane resnčnosti, je zaradi avtoričine odločitve, da izostri in prestavi antični pogled iz izvirnika v kasnejši, nam bližnji in tudi današnji čas, se ostrina kritike moškega oblastnega napuha zmehča, na nek način zamegli prav pri tem vprašanju; to je vprašanje oblasti in njene zlorabe, ne glede na spol oblastnika. V zlobnem podstrešju moškega šovinizma se pri tem mimogrede izrišejo Kleopatra, Eva (Peron), Golda, Imelda, Margaret, Theresa (may-day) in še bi si jih našlo. Zloraba oblasti se dramaturško premišljeno in na zelo subtilni mojstrski način preuredi, zdrsi z družbenega v družinski, intimni svet poudarjeno osvetljen iz ženskega zornega kota. Tragedija se iz državne pos-trojanske katastrofe preigra, skorajda prepleše v nekaj, kar je morda – pa še to ni gotovo – v družinsko nesrečo, smolo, dandanes povsem oblavdljivo drugačnost, recimo hendikep, z medikamenti obvladljivo invalidnost.
Pravzaprav gre za učinkovit umetniško dovršen obrat, tudi prevaro (iluzijo?), ki gledalca posrka, ne da bi to sploh občutil. Ta gredališki triptih učinkuje logično, samoumevno, skoraj kot edino mogoč izhod, zaključek, za katerega ne veš natančno, kaj bi lahko bil sklep, konec. Pravzaprav ga ni. V pomoč pri tem je seveda sijajno odrsko porodje – zastor. Zato je triptih – ta likovni izraz se je zdel primernejši kot trilogija –prav zaradi pretehtano postavljene in uporabljane odrske arhitekture, če si dovolimo scenografijo tokrat iz oblikovanja kulis povzdigniti v domisleno in namenu povsem podrejeno oblikovanje prostora, tudi edino mogoč ustvarjalni koncept.
Avtorice tega dela in uprizoritve in drugi soustvarjalci predstave so delo Harrisove tudi tako razumeli in doživeli, čeprav se zdi, če na odru prikazano srkamo dobesedno, brez medvrstičja, da nas skušata morda celo preveč natančni dramaturgija in režija – med predstavo, v vsakem od treh delov posebej, tudi v prvem, ki je najbližje antičnemu izvirniku in na njenem zaključku tudi, prepričati v neko nujnost, neizogibnost. V nekaj, kar naj bi bila sprava. Pobot. Med kom že? Kdo je komu dolžan in kdo more komu kaj, maragi umore, ki so sprva storjeni po naročilu bogov in zaradi oblasti, politike torej, oprostiti. Tudi pozabiti? O to pa že ne.
In zato je ta Nemirna hiša, ta Nesrečni rod – preklet. Veriženje zločinov, nekakšen Block-Chain nožev in drugih ubijalskih orodij, se vendarle dogaja v sferi oblasti; to da se zgodi v družini je pač dramatska in dramaturška okoliščina, ki zgodbo ali zgodbe zasotri v ne-človeški grozi. Prenos težišča s polisa – družbe, politike in oblasti na oikos – v intimno, zasebno sfero zlasti ženskega osrediščenja, je bil zastavljen zelo ambiciozno. Odgovor na to je treba najbrž iskati v dolgih urah, ki jih je Harrisova preživela v delovni sobi z Brice Avery, če smo dobro razumeli eno od njenih ključnih zahval tistim, ki so ji pomagali pri nastajanju tega dramskega besedila, integralno objavljenega v gledališkem listu in v sijanem prevodu Tine Mahkota. To je publikacija vredna vse pozornosti in mnogokatere rabe.
Dvanajst akterjev, od tega je samo pet ženskih likov (glasbeni trio iz prvega dela je tu štet samo tretinjsko) opravijo delo tako, da se na odru zgodijo za tragedijo najbolj normalne, dosledno izvedene stvari. S poklonom nosilni vlogi in dvema vmesnima in s sklepnim aplavzom vsem ustvarjalcem te zahtevne predstave je to potrdilo tudi premierno občinstvo.
Ne da bi poznal podrobnosti dogovorov gledališča, dramaturginje in režiserke z avtorico, za katero je bilo načrtovano, da se udeleži prve slovenske uprizoritve, pa ji je obisk v Ljubljani preprečila bolezen, upam misliti, da bi z nekaj več drznega poseganja v besedilo zlahka skrajšali prvi del, saj zgodbo večina slovenske publike dobro pozna že iz srednješolskih klopi. In na trenutke bi bil z nekaj bolj glasno interpretacijo učinek še boljši. Ustvarjalci poskrbijo celo za odmerjeno dozo humorja in pretehtano izbrano ali izdelano in učinkovito izvedeno glasbo. Če kaj zares izstopa – tudi – a ne zgolj zaradi učikovite režijske domislice, ko antčni zbor, ki ga mojstrsko vzpostavi Boris Ostan in dislocira pred, ob ali celo na odru, je to ta njegova igralska mojstrovina.
Z glasbo in songi , »v živo«, na odru v prvem delu, scenografijo in svetlobo, gibom ter kostumi, so vse kreacije oblikovane kot je treba in s prepoznavnimi parametri časa, obdobij, v katere je postavljena posamezna slika tega triptiha oz. trilogije, rečeno v gledališkem jeziku. Gledalca se ta uprizoritev – ne glede na njegovo stališče do glavnega sporočila in do odrske uprizoritve – vsekakor močno dotakne, tako da jo more podoživeti kot opomin za razumno dozo norosti, da bi rod in hiša, ja tudi dvor, obstala.
Ta nesrečni rod sem si za Radio KAOS ogledal Andrej Pengov; v prispevku uporabljene fotografije so delo Petra Giodanija, portret Borisa Ostana v vlogi antičnega zbora pred zastorom velikega odra pa je posebej za ta prispevek posnel Saša Despot.