Büchner in Koležnikova z Leonce in Lena v MGLjevem iskanju sreče

Mateja Koležnik: V tej igri je (med drugim) tisto, kar je v njej izjemno sodobno – popolna odsotnost odgovornosti vodilnih ljudi, ki pazijo samo na svojo rit in ne na prebavni trakt ljudi, ki jim vladajo. V tej točki je ta tekst izjemno in zelo modern. V tej in še v eni: ni mladih, ki bi jih prežemala sla, hotenje, da to postavijo drugače!

Tudi v Mestnem gledališču te dni, natančneje v četrtek zvečer, začenjajo novo sezono s prvo premiero že konec maja predstavljenega repertoarja, ki so ga oblikovali pod skupnim naslovom ali geslom, če hočete – Iskanja sreče in kar enajst premier se spogleduje z obojim: z iskanji in s srečo. Jutri bo torej premiera, na slovenskih odrih od leta 1971 doslej že štirikrat uprizorjene poetične drame, morda pravljice, tudi komedije ali celo farse, skoraj zanesljivo pa – vsaj skozi odsev (taktratnih in aktualnih) družbenih razmer, odrske satire Georga Büchnerja, Leonce in Lena.

Režiserka Mateja Koležnik pravi, da je to delo težko razvrstiti v katerega v teoriji prevladujočih žanrskih okvirov, da pa je to delo, vsaj v MGL so ga tako brali, proučevali in pripravili za uporizoritev – distopija. Tudi o tem sva govorila v pogovoru po včerajšnji novinarski konferenci.

Na predstavitvi prve premiere v novi sezoni so sodelovali so direktorica in programska vodja Barbara Hieng Samobor, režiserka Mateja Koležnik, koreograf Matija Ferlin, dramaturginja Ira Ratej in lektorica Maja Cerar.
Leonce in Lena je zadnje Büchnerjevo besedilo, ki ga je napisal že davnega 1830. leta a se je njegova objava kar zavlekla. Ni namreč imel dovoj denarja, da bi na ovojnico, v kateri je založniku poslal besedilo, nalepil znamko z ustreznim zneskom poštnine. Izpadel je iz natečaja in objava se je odtegnila. Kam že? V izgnanstvo, v zavetje sporočil francoske revolucije, v svobodo ali k novi revoluciji. Bil je politični in literarni revolucionar. Za kaj več o njem tu ni prostora, čeprav je bil to eden največjih umov in osebkov 20. stoletja. Marsikaj od tega so nam še povedali tudi na predstavitvi tega dela, še več je najti v intrigantnem branju gledališkega lista, kjer bi si človek sicer želel tudi prevod besedila te igre, ki je delo Jožeta Udoviča. S predstavo Leonce in Lena v MGL-ju premikajo tudi običajne robove in okvire pri nastajanju gledaliških uprizoritev. Ob že – v pogovoru s Koležnikovo utovoljenem, da koregraf v tej predstaavi ni, kar bi si smeli o tem odrskem poklicu misliti, pač pa da je več in še vse kaj drugega – v našem pimeru je to Matija Ferlin, da so angažirali kar dva ustvarjalca gledališkega prostora – scenografa zasnove in scenografa izvedbe – prvi je Raimund Orfeo Voight, drugi pa Marko Japelj in da so poskrbeli za kostumsko razkošje – kakor ga pač hočete razumeti dejstvo, da je zanj poskrbel Alan Hranitelj, je danes, še pred predstavo morda zadostni podatek tudi to, da sta skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar in oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik. Dramaturginja je Ira Ratej, lektorica pa Maja Cerar, ki je podčrtala, da so se odločili za zborni govor, z manjšo eskapado, ki sega iz tega okvira. Nedoločnike so okrajšali.
Hej, ljudje, ne zamudite. Tudi zato ne, ker so posamezne, izbrane in izbirčne like zasedli igralci, kot smo razumeli gospe, ki so o tem govorile na tiskovki, ljudje sanjske zasedbe: Boris Ostan, Jure Henigman, Matej Puc, Jana Zupančič, Mirjam Korbar Žlajpah, Tjaša Železnik in Gregor Čušin. Ti se bodo za dobro uro prelevili v kralja, princa, nekega Valeria, pa v princeso in vzgoiteljico ter nekakšno rozeto… Ne v rozeto, pač pa v Rozeto (z veliko zaćčetnico)! Nastopa tudi predsednik državnega sveta…Kdo je že to na Šubičevi? Nekdo, ki je bil včasih v Operi. Ne, na odru MGL je to nekdo povsem drug, g. Državni svetnik.
Na novinarski konferenciv MGL je bil za Radio KAOS – Andrej Pengov. In z Matejo Koležnik se je tudi pogovarjal. Za fotografije, ki smo jih uporabii v prispevku, pa so poskrbeli v gledališču. Podpisuje jih Aljoša Rebolj.