Dobro obiskana strašljiva Manchesterska Pomona. Sredi Ljubljane, v Mali drami.

Alistar McDowall, dramatik: Ne vem, morda sem bil rahlo depresiven, ko sem to pisal in kar je verjetno tudi očitno. Misli se potem končajo tako, da se je sestavilo, kar se pač je. Želel sem napisati igro o tem, kako jaz čutim to, kar Pomona je. Jaša Koceli, režiser: Vse se nenehno vrti, kroži. Mi takega življenja ne poznamo, vendar vse, kar je v Pomoni, obstaja v resničnem življenju... Trgovina z belim blagom, s človeškimi organi, agresija, nasilje, neuresničeni ideali, fantazije. Temačno a ves čas živo, dinamično.

Sredin večer pred štirinajstimi dnevi je bil na odru ljubljanske Male Drame namenjen drugi ponovitvi trilerja Pomona in potem so bile še tri ponovitve in nocoj je na sporedu šesta zaporedna od njene premiere drugi novemberski petek; Dosedanje predstave, tega nenavdnega in tudi za svet zunaj naših meja zanimivega odrskega dela so bile odzivne in dobro obiskane. Dramatik Alistair McDowall sodi med, kot zapišejo v gledaliških gradivih, najzanimivejše mlade britanske dramatike, ki ustvarja v žanru trilerja. Zgodba pripoveduje o dekletu Ollie, ki išče pogrešano sestro dvojčico in se ujame v skrivno življenje betonskega in pozabljenega osrčja v medrečnem podzemlju Manchestra, imenovanega Pomona.

V shrljivkah so zapuščena mestna območja, zanemarjeni proizvodni in skladiščni kompleksi, razapadajoči infrastrukturni sitemi, opuščena zaklonišča in podobno že znana in pogosto uporabljena prilika, napogosteje kot mikrolokacija glavnega dogajanja v temačnih zgodbah. Posebej v filmskem mediju. McDowall pa jo je skoz in skoz videl na odrskih deskah. Režija je delo mladega Jaše Kocelija. Oni petek, še zelo zodaj v novembru, je bila premiera, ki je, zvečine mlado publiko, kljub mračnim sporočilom, navdušila. Igralska zasedba je imela težko nalogo iz več vidikov. Vendar o tem, kaj več ob koncu tega prispevka. Preselimo se za hip v tisti četrtek, ko je bila v Dramini kavarni predpremierna novinarska konferenca, pravzaprav tja, kamor nas naravnost in brez ovinkov popelje Alistair McDowall z besedilom Pomone, kar je bil tudi prvi korak dramaturginje Eve Kraševec prav tja, v to kroženje.

Dramatik Alistair McDowall, ki je sodeloval na novinarski predstavitvi, večer kasneje pa ga na premieri ni bilo, je najprej opisal tisto grozljivo dejanskost sredi na Manchestra, ki deluje kot nekakšen otok sredi dveh rečnih rokavov. Gre pravzaprav za lokacijo z zapuščeno železniško, skladiščno in celo gledališko infrastrukturo, ki jo na eni strani obdaja veliki rečni kanal, ki vodi vse od Irskega morja, po reki Mersey mimo Liverpoola do središča Menchestra, na drugi strani Pomone pa je Bridgewater kanal, ki omogoča vzporedno in prečno plovbo v mestu in v dobršnem delu Manchesterske regije. Pomona je torej resnični kraj… Mc Dowall, ki je tri leta mlajši od režiserja Kocelija, ima jih 29, se je pisanja dram lotil potem, ko ni imel denarja za filmsko kamero. Ko si je ogledal ta skriti predel sredi mesta, se mu je vse zdelo tako čudno, temačno in »…da je to bilo ravno v sredi mesta in če se pelješ mimo, ulične svetilke po noči ne delajo in je temno in nič ne vidiš. Včasih sem hodil mimo in sem si mislil, da je to recimo zanimivo področje in da bi o tem nekoč nekaj napisal. Večino časa živim v mestih, torej delam v enem in živim v drugem in tako se vedno vozim sem in tja. Ko sem delal v Manchestru in Londonu, sem se vedno vozil mimo Pomone, sta se dve stvari začeli mešati; nisem želel napisati zgodbe o duhovih, ampak so se porodile neke druge zamisli… Prav v času, ko sem začel čutiti London, sem se od nekod vozil zelo pozno in sem končal na cesti M60, ki je velika cesta, ki obkroža Manchester. Bilo je res pozno in bil sem zelo utrujen. Zato, da bi ostal buden, sem razmišljal tako intenzivno, da sem si kar na enkrat začel predstavljati nekega moškega, ki ima veliko sestankov. In sem si mislil, to je zanimivo, če bi bil kdo, ki ima v lasti mesto in se vozi po tej cesti okoli sredi noči. Tako je nastala prva scena – ves čas kroži okoli, kot nekakšen lev okrog plena. Nato so se začele stvari sestavljati…in ko pogledam na samo območje, se zdi, da je to le nekakšna zbirka o vsem tem, kar je nastalo. Vse o potrošnji in ljudeh, nekaih enotah. Torej, ne vem, mislim, da sem bil verjetno rahlo depresiven, ko sem to pisal in kar je verjetno tudi očitno. Potem se vse misli končajo tako, da se je sestavilo, kar se pač je. Želel sem napisati igro o tem, kako jaz čutim, kako sem ta kraj tam občutil.«

McDowallovo besedilo je dobesedno prevzelo režiserja Jašo Kocelija, tako z zgodbo samo, naborom oseb, likov, med katerimi ob sredščni Ollie in njeni neimenovani sestri dvojčici, so vsi drugi prav tako in toliko pomembni, v njihovih ključnih trenutkih pa sploh in še bolj, kot tudi z dinamiko dogajanja, menjavanjem lokacij, kroženjem… in tam, v tistih krajih zelo popularne igre Dungeons in Dragons, Grajske ječe in zmaji, v dobesednem prevodu.
Oblikovanje značajev ter struktura izvrstnega in pogosto nevsakdanjega besedila, ki ga je bilo mestoma zelo zahtevno prevajati, če se opremo na izkušnjo prevajalke Darje Dominkuš, konstruiranje vsakega nastopajočega lika posebej in vseh sedem skupaj je Petro Govc v vlogi Gale navdušilo.

Na – zdaj že davni – novinarski konferenci smo vprašali kdaj, v katerem delu dneva, bodo na sporedu uprizoritve Pomone. Kakor je bila vsebina predstavljena, preden smo predstavo videli, nam je dalo misliti, da so grozljivke in razvrati na sporedih ponavadi po polnoči, mladinske vsebine pa včasih tudi dopoldne, v času matinej. Presenetljivo in po svoje razorožujoče je odgovoril Bojan Emeršič, ki je s sijajno igralsko kreacijo ustvaril lik Zeppa, neke vrste MC-ja mojstra ceremonije, naratorja, povezovalca, komentatorja.

Ob že omenjenih soustvarjalcih tega odrskega trilerja McDowellu, Dominkuševi, Kraševčevi, Koceliju, Govčevi in Emeršiču so ljubljansko Pomono sooblikovali tudi lektorica Tatjana Stanič, scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumografinja Branka Pavlič, skladatelj Miha Petric, oblikovalec luči Vlado Glavan, študijski asistentki dramaturginje in lektorice Katja Černe in Klasja Kovačič. Prevod je bil izjemno zahtevno, predvsem zaradi specifičnega izrazja in stavčnih skovank, ki jih konstriura kriminalni svet dobesedno v podzemlju, težko delo. Za lekotorico je bila to prvi hip izjemna priložnost, saj je pričakovala, da se bo lahko oprla na jezikovno rabo podobnega okolja pri nas a je kmalu ugotovila, da gre za nam tuje posebnosti in nek ponavljalni ritem, ki meji na poezijo. Na odločitev o uporabi jezika je močno vplival odsev teme, zmajev, grozljivk Ne da bi hoteli, so sproti opravili nekakšno raziskavo načina komunikacije znotraj strukture, ki živi na družbenem robu in uživa… Scenograf je prizorišče Male drame povečal tako, da ga je zamejil s posebno oblikovano in na trenutke praznično okrašeno kovinsko konstrukcijo v obliki nekakšne neprehodne, zaščitne mreže, ki jo je podaljšal v dvorano močno prek roba obeh vhodov. Domiselno, besedilu in režiji prilegajoče ter učinkovito. Izjemno natančno delo je opravil tudi oblikovalec luči; v temnem in temačnem okolju je moral precizno slediti dogajanju na sceni, z režiserjem pa sta uporabila tudi trik, pravzaprav dobesedno slepilo za občinstvo, ko se ob menjavanju porizorov ali ob kakem drugem mizanscenskem premiku prižgejo močni, centralno postavljeni refklektorji, usmerjeni v publiko. Vsekakor učinkovito a morda prepogosto…V dramaturškem in režijskem pogledu predstava teče skoraj ves čas napeto in drži gledalca v pričakovanju zapleta in morebitnega razpleta zgodbe, ki ju pravzaprav ni. Vse se kar nekako zgodi in vsaj dvakrat ima gledalec občutek, da smo že dosegli vrh a potem dinamika in napetost nepričakivano upadeta in igra bi se lahko končala. Vsaj že dvakrat. A zares se konča nepričakovano, s povsem nenačrtovanim pobegom z ene od operacijskih miz, na kateri kradejo originalne rezevrne dele, se pravi, človeške organe… In če hočeš najti sestro, moraš ob obvoznici počakat tipa, ki obvlada ta svet. Pomono, ki bi jo bilo treba zažgat. In tu bi se zgodba zlahka še tretjič in vsakič prohodnjič nadaljevala. Zato, da bi začeli znova. Saj gre za igro votline, ječe in zmaja, s posebno kocko, ki napove usodo, najverjetneje zmago glavnega lika v igri. Kdo je že v Pomoni glavni lik? Morda nam pri iskanju odgovora ali k novemu začetku pomaga naša spretnost z rubikovo kocko, ki soustvari sklepni prizor.
Igralsko so vsekakor pozitivno presenetili vsi trije mladi – Eva Jesenovec, Nik Škrlec in Primož Vrhovec, za popolno igralsko verodostojnost in prepričljivost v zahtevnih igralskih kreacijah sta poskrbeli Sabina Kogovšek in Iva Babić. Govčevo in Emeršiča, ki z uvodnim monologom ustvari pravo podzemno dramsko vzdušje pa smo tako že pohvalili.
Za Radio KAOS sem si Pomono, ki bo na sporedu znova nocoj in potem še štirikrat v decembru v Mali drami ogledal Andrej Pengov. V prispevku uporabljene fotografije so povzete z Dramine spletne strani in so delo Mankice Kranjec.