Hamleta ne bo. Bo pa nadŠkrip (Überškrip v izvirniku). Stroj vojne. V Mladinskem; zvečer.

Rusjan, Perat, Rešek: Škrip vsakič spodleti bolje. (Nocoj - v petek pozno zvečer - bo nov (laboratorijski) poskus –); Jelena Rusjan, režiserka: Zgodovina se ponavlja. V različnih oblikah. Ostaja brezmejna človeška neumnost. Katja Perat: Hamleta boste zaman čakali. Andreja Kopač, dramaturginja: To je doslej najbolj kompleksna gledališka struktura! Goran Injac: Inspiracija so Jovanović, NSK in Živadinov.

V začetku tedna smo bili v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer bodo na odru Stare pošte, ki je sicer že od nekdaj namenjen gledališkemu raziskovanju, a ne zgolj temu, nocoj ob precej laboratorijski uri, se reče, ob pol desetih zvečer, uprizorili gledališko predstavo, pravzaprav dogodek Überškrip. Avtorice Jelena Rusjan, Katja Perat in Katarina Rešek so izklesale, morda »zmodelirale« odrsko več-disciplinarno, multimedijsko podobo, ki – če se opremo na novinarska gradiva – uprizarja ponavljanje kot inercijo zgodovinskih dejstev. Začenjajo se kot resnica, ponavljajo kot farsa, edino, kar ostaja brezmejno, pa je človeška neumnost. Avtorska ekipa, skupaj je z vizualnima umetnikoma Lenko Đorojević in Matejem Stupico, ustvarila vsemogočni stroj, ki izhaja iz človekove želje po neskončnem napredku. ÜberŠkrip združuje različne umetniške prakse, ki vzpostavljajo prostor »nad«. ÜberŠkrip je celostna umetnina, ki diha. So še zapisali. Dojamo: tudi zvoči. Sveti, uprizarja in reflektira. Z dramaturškim lokom, brez zgodbe, ki bi jo naložili na pleča liku, ki bi morda bil junak. O tem, zakaj je performans Überškrip uvrščen v programski okvir MladinskoLab je na novinarski konferenci govoril direktor SMG Tibor Mihelič Sayed.
Jelena Rusjan, soavtorica in režiserka, je bila sprva presenečena nad predlogom, da pripravijo predstavo ob 60 letnici SMG v slogu ali v maniri že videnih dveh Škripov. V sodelovanju z avtorsko ekipo so hitro našli rešitev – tudi tako, da so se oprli na obletniško monografijo gledališča.
S čim so se v resnici avtorice in vsa ekipa soočali in kakšen je bil ustvarjalni proces pa je pripovedovala Katja Perat. Menda je bilo to v prvi vrsti predvsem zelo zahtevno uredniško delo.
Ob besedilu, igralskem angažmaju ter videu in zvoku sta glasba in gib pomemben del predstave. Koreograf predstave je Branko Potočan.
Za igralsko ekipo, ki jo sestavljajo Katarina Stegnar, Primož Bezjak, Uroš Kaurin, Ivan Peternelj ter kot gostji Katarina Rešek in Jelena Rusjan, je ta predstava več kot še en igralski izziv. Letošnja nagrajenka Prešernovega sklada Katarina Stegnar je opozorila, da gre za zelo zahtevno predstavo, saj vsem, igralcem pa še posebej, nalaga izjemno zbranost in natančnost.
Med glavnimi motivi uvrstitve te predstave na repertoar Slovenskega mladinskega gledališča sta torej 60 letnica teatra na eni strani in krog, zanka, morda lok, ki ga ta predstava sklene tako, da predstavo Škrip Orkestra iz Gledališča Glej leta 2009 in Škrip Inc. (incorporated, torej po naše – Škrip, delniška družba) z Zavodom Maska in CUK Kino Šiška v letu 2013, na drugi strani. Če je temu tako in glede na napoved, da gre za posebno obliko gledališkega peformansa, morda manjka kdo ali kaj, kar s svojim ustvarjanjem na vsakih deset let – s kakšno vmesno perfeormativno, prej vesoljsko kot zemeljsko – spodbudo ustvari Dragan Živadinov. Odgovoril nam je umetniški vodja SMG Goran Injac. Ponovil je, da je to v bistvu predstava, ki je res na nek način inspirirana s predstavo Žrtve mode bum – bum ter tudi izjemno navdahnjena tako z ruskim konstruktivizmom in nekakšno estetiko gledališke struje NSK. To delo je v precejšnji meri inspirirano z Jovanovićem in enako navdahnjeno tudi z Draganom Živadinovim.
Ob našem vztrajanju, da vendarle zvemo še kakšno vsebinsko podrobnost o predstavi, nam je Katja Perat odgovorila, da junaka v človeški podobi ni. Junak je stroj, ki »dela« zgodbo. Z njim ljudje pripovedujejo o ljudeh. Hamleta boste pa zaman čakali, je podčrtala.
Ob že omenjenih soustvarjalcih so predstavo sooblikovali še Aldo Ivančić, ki je poskrbel za glasbo, video je delo Jureta Lavrina, mapiranje in programiranje video slike: je opravil Boštjan Čadež, lektorica je Mateja Dermelj, luč in zvoka sta oblikovala David Cvelbar in Marijan Sajovic, masko pa Nathalie Horvat. V prispevku uporabljene fotografije so delo Petre Švajger. Za Radio KAOS sem bil oni dan v Stari pošti Andrej Pengov.