Koga bo povozil čas?

Spoštovani!

Sredi preteklega tedna se je zgodilo prvo pravo srečanje med civilno iniciativo Tržnice ne damo in ekipo ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Panel v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa se je začel obetavno, saj ga je sestavljala takorekoč zvezdniška zasedba arhitektov, urbanistov in znanih Ljubljančanov. Tako so nekaj razlogov zakaj garažne hiše pod tržnico ne sme biti razvili arhitekti Janko Rožič, Fedja Košir in Janez Suhadolc, pa tudi etnolog Damjan Ovsec, mestne barve pa so branili župan Janković, požupan Koželj in načelnik za urbanizem Gajšek.

kozelj-prekinitev_0001.jpg

A povejmo kar takoj, da je velika večina od njih svojih deset minut izkoristila za marsikaj drugega. Tako smo lahko – denimo – od Janka Rožiča slišali, da v preteklih treh desetletjih v Ljubljani ni bilo večjih urbanistično-arhitekturnih »kiksov«, ter da ni razloga, da bi bila garažna hiša pod tržnico prva taka napaka. Le uro kasneje pa je Janez Suhadolc raztrgal ljubljanski urbanizem zadnjih tridesetih let, češ da je itak vse skupaj zavoženo in da je garažna hiša pod tržnico še en primer zgrešenega urbanizma. In ko se je k besedi priglasil še arhitekt Košir, ki mu se uspelo v en stavek spraviti garažno hišo pod tržnico, povojne poboje in napoved vojne med nasprotniki in zagovorniki ideje, se je zdelo, da je slika že težko bolj barvita.

No, pa se je zgodilo, da se je k besedi prijavil podžupan Koželj, ki je poudarjal, da ne gre za rušenje tržnice pač pa za njeno prenovo, čemur so sledili vpadi in kričanje navijaške sekcije, ki je bila strateško razporejena med nekaj več kot šestdesetglavim občinstvom. Vse skupaj je začelo spominjati na sedečo verzijo protestov pred mestno hišo, ko je voditeljica srečanja Marinka Kurilič le zmogla toliko avtoritete, da je udeležence za silo pomirila in da je lahko Koželj povedal svoje.

Če se vprašamo, ali je okrogla miza dosegla svoj namen, je odgovor lahko pritrdilen. Če je bil namen seveda v tem, da bi njeni organizatorji pokazali, kako jim ne nese dlje od lastnega nosu. Namreč: Medtem ko smo več kot samo enkrat pred mestno hišo poslušali primerjave med Jankovićevim vodenjem prestolnice in Hitlerjevim vodenjem nacistične Nemčije, v sredo poslušalci niso premogli niti toliko samodiscipline, da bi ostali tiho medtem, ko je številčno šibkejša županova ekipa predstavila svoje argumente – če ji že prisluhniti niso bili pripravljeni. In če je bil namen okrogle mize ta, da si civilna iniciativa zapravi dobršen del kredibilnosti, potem je bil ta cilj dosežen. In bodimo brutalni – kredibilnosti ni zapravila voditeljica Marinka Kurilič, za katero se je zdelo, da celo posluša in razume, kaj je govorila nasprotna stran. Kredibilnosti tudi niso zapravili arhitekti, ki sicer niso bili sposobni predstaviti druge alternative kot je garažna hiša pod gradom. Zapravilo jo je občinstvo, za katero se je zdelo, da bi bilo Jakovića, Koželja in Gajška sposobno tudi obesiti na pranger, če bi se vse skupaj dogajalo v kakšnem drugem času.

In ravno tu je problem. Čas. Prebivalce centra je mogoče razumeti, da so nervozni in nezadovoljni, saj enostavno nimajo miru. Vedno več avtomobilov v središču mesta, vedno manj zraka in vedno manj kotičkov, kamor se lahko zatečejo pred vsem tem – ne da bi zapustili center. Tržnica je eno zadnjih takih območij, kjer je »vse tako, kot je nekoč bilo«. Če pustimo ob strani, da se je tudi tržnica spreminjala – morda neopazno, pa vendarle, je potrebno opozoriti na nekaj drugega: Ljubljana lahko ostane takšna, kot je bila. Tovrstne vzgibe smo že videli, če ne drugače, pri poskusih prenove bežigrajskega stadiona. A če Ljubljana ostane takšna kot je, bo postala to, kar je nekoč že bila. Nepresenetljivo, zatohlo, provincialno prestolno mesto, kjer se ne naredi nič, ker – kaj bodo pa sosedje rekli? In če se že kaj naredi, naj se naredi tako, da bo vse staro ostalo staro, novo pa naj starega ne spreminja. Čas se pripravlja, da bo Ljubljano povozil, vsi ostali pa to mesto prehitevajo po levi in po desni že vsaj zadnje desetletje.

Spremembe seveda ne pomenijo nujno spremembe na boljše. Zato je pomembno in prav, da se o spremembah pogovarjamo. Več glav dejansko več ve. Ampak – o vsem tem se v tem mestu pogovarjajo in pogovarjamo že več kot dve desetletji! Vse skupaj je podobno sceni iz filma Brianovo življenje, kjer glavnega junaka ugrabijo, podtalno osvobodilno gibanje pa se takoj sestane na nujni seji ker sprejmejo kar dve resoluciji na to temo. Zgodi pa se seveda nič.

In seveda so potem tu še famozne delitve, pri katerih se izkaže, da smo Ljubljančani prav taki zadrti Slovenci kot Mariborčani: tako zelo radi se delimo na centraše, šiškarje, moščane, bežigrajčane, vičane, da o prulčanih in trnovcih sploh ne govorimo. Kje in od kdaj imajo »centraši« do tržnice več pravic kot nekdo iz Šentvida? Enkrat smo že zapisali: tržnice ne dajo. Kot da je njihova. Povejmo enkrat za vselej. Ni njihova. Tudi od župana Jankovića ni. Prav tako tržnica ni od svetnika Mihaela Jarca, za katerega se zdi, da je civilno iniciativo uspešno instrumentaliziral za svoje politične potrebe. Če si malo spodimo Borisa Popoviča: Tržnica je naša. Od vseh skupaj. In zato je civilna iniciativa, ki v najboljšem primeru šteje nekaj sto ljudi pomemben, ne pa odločujoč glas. In zato malomeščanske gospe s svetlečim nakitom in velikimi klobuki ne morejo histerično zahtevati, naj jih župan vendar razume, kjer beseda »razumeti« pomeni podrejati se njihovi volji. In to zato, ker na Riharjevi pločnik že tri dni ni pometen, kar – mimogrede – s tržnico nima zveze. Metlo v roke, pa bo.

In da ne bo pomote – sredina okrogla miza je bila dobra še za nekaj – pokazalo se je, da se da razpravljati tudi na ta način. Župan Janković ima resda zelo odločen nastop, a v tem na okrogli mizi ni bil osamljen. Lahko rečemo, da je bil napredek dosežen. A če bi civilna iniciativa Tržnice ne damo znala umiriti svoje bolj histerične elemente, ne pa da jih še podžiga, potem bi morda dejansko lahko kaj dosegli. Tako pa se zdi, da so sami sebe obsodili na to, da bodo z grozo v očeh opazovali, kako bagri rijejo po »njihovi« tržnici. Tako kot Ljubljani, se lahko tudi njim zgodi, da jih bo povozil čas. V drugačnem merilu, pa vendarle.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.
Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *