Kos plastike – igralski prvenec Roka Prašnikarja – (tudi) v očeh režiserja Primoža Ekarta

Rok Prašnikar po premieri ni skrival navdušenja: Vincent v Kosu plastike ni resna vloga, je pa prva moja vloga zares, prvi zaresni igralski nastop! Starejši kolegi, profesionalci, so mi pri oblikovanju te vloge izjemno pomagali. Lik tega bedastega otroka je zahtevnejši kot je videti na prvi pogled. Primož Ekart, režiser: Kos plastike je besedilo, ki te opozori na skoraj vse tvoje strahove, predsodke. Ni pomembno, koliko besede ima režiser; bistveno je, da ustvari prostor, kjer lahko igralec pokaže svojo kreacijo. Rokova igra je kompliment njemu in nam vsem.

To je Radio KOS. Če bi parafrazirali naslov aktualne igre z Male scene MGL, bi nam morda v šali lahko rekli Kos radia, Ne, seveda ne. To ni Radio kos pač pa Radio KAOS!

V petek zvečer bo namreč v MGL že četrta ponovitev letošnje novitete, v začetku meseca februarja na slovenskih tleh sploh prvič uprizorjene komedije Kos plastike, nemškega dramatika Mariusa von Mayenburga . Ta sodobna gledališka igra, ki so jo pred tem uprizorili le na berlinskem gledališkem festivalu minulo jesen, je v Ljubljani doživela lep sprejem in odmev in vse kaže, da je bila njena druga postavitev uspešnejša kot njena svetovna premiera, ki jo je režiral dramatik osebno. O zasedbi in ustvarjalcih ter nekaterih njenih posebnosti smo v programu Radia KAOS že govorili in se pogovarjali z nekaterimi njenimi soustvarjalci, tokrat pa objavljamo že pred časom napovedana pogovora z najmlajšim gostujočim članom igralske ekipe, Rokom Prašnikarjem, študentom tretjega letnika gledališke igre na AGRFT in režiserjem Primožem Ekartom.

Naš prvi sogovornik je tokrat Rok Prašnikar, ki v svojem prvem profesionalnem gledališkem nastopu igra trinajstletnega mulca, ki ga starša zaradi lastnih ambicij v vzgojnem in družabnem smislu zanemarjata, vendar ju zelo skrbi, da zaradi prejšnje služkinje in vzgojiteljice, ki je bila poljskega rodu, ne bi bil deležen vsaj pravega maternega, se pravi nemškega jezika, če že drugega ne. Poslej je njegova edina prava sogovornica nova hišna pomočnica Jessica, pri kateri dobi več, kot zgolj slovnično pravilno materinščino. Pravzaprav z njo vsi v družini dobijo več… Igra jo simpatična in tudi v tej vlogi prepričljiva Tina Potočnik. Dekle z najmanj besedila a z največ besede. V nekem hipu se zazdi, da bi jo vsi imeli radi – tudi v postelji, le najmlajšemu Vincentu bi lahko bila prava prijateljica. Tudi pri odločanju, katere mamine obleke naj obleče in kako naj se po dekliško naliči, da bo ja vzbudil starševsko pozornost.

Štiri dni po premieri komedije Kos plastike smo Roka videli nastopiti tudi na Prešernovem recitalu Združenja dramskih umetnikov Slovenije ob Dnevu kulture pred pesnikovim spomenikom v Ljubljani. Z recitacijo 4. Soneta nesreče se je pridružil več kot 30-tim stanovskim kolegom in kolegicam, vsi pa so bili deležni izjemnega navdušenja skoraj dvatisoč-glave publike. Tam, ob Prešernovem spomeniku, smo v množici dramskih umetnikov videli tudi dramskega igralca Primoža Ekarta, sicer režiserja komedije Kos plastike. Že v pogovoru z Gregorjem Grudnom, ki smo ga objavili pred dnevi, smo zvedeli, da je Primož izjemen režiser, ki tudi iz bogatih igralskih izkušenj natančno ve, kaj želi s posameznim prizorom in igro kot celoto doseči. Če bi se morda v nekem hipu zdelo, da ga igralci zaradi lastnega mojstrstva, dovršenosti besedila in izpiljene dramaturgije skorajda ne potrebujejo, bi nas realnost zapustila in bi ostali v zmoti.

Z mladim igralcem Rokom Prašnikarjem in že mnogokrat na različnih odrih preskušenim režiserjem – tokrat ustvarjalcem novitete z Male scene MGL, dramatika Mariusa von Mayenburga, Kos plastike, Primožem Ekartom, se je pred njegovo četrto ponovitvijo za Radio KAOS pogovarjal Andrej Pengov. V prispevku uporabljene fotografije so delo Petra Uhana