Kriminalna drama na Mali sceni MGL – Praznina spomina – v štirih delih.

Barbara Zemljič, avtorica scenarija: Dialogi so zgolj ena izmed akcij, ki mora govoriti podtekst, ne pa teksta samega. Morda je – za razliko od TV nadaljevanje – v gledališču vendarle nekaj več besedila, vendar so to zvečine kratke replike; dolgih monologov pa ni. V MGL so mi ustregli z zasedbo, ki sem jo predlagala in moja izkušnja z igralci je fantastična, Urša Adamič, dramaturginja: Kljub temu, da je to sodobna gledališka nanizanka, smo v dramaturškem smislu ostali pri klasični konstrikciji gledališke drame z vsemi njenimi glavnimi elementi. Gre za enoten razvoj likov, saj ima vsak dosledno izpeljano svojo linij. Vsak del sicer stoji kot samostojna predstava, vendar je za morebitno utemeljeno identifikacijo s katerim koli likom in za razumevanje zgodbe treba videti vse v uprizoritvenem zaporedjui. Psihološki realizem je vsakakor dramaturško hvaležen in izvedbeno obvladljiv pristop. Nina Šorak, režiserka: Brez leta in pol intenzivnih predpriprav z avtorico besedila, dramaturginjo in ekipo kot celoto, ne bi šlo. Praznina spomina je klasična kriminalna drama o dveh družinah iz Velenja, podprta z izjemnim videom, glasbo, prepričljivimi kostumi, natančno oblikovanima prostorom in svetlobo ter izjemno igro petih igralk in prav toliko igralcev. Ja, nekaj več dela je bilo z narečnim govorom. Študij te nadaljevanke je bil sijajna izkušnja.

V četrtek pred prazniki sta bili prva uprizoritev in njena prva ponovitev. Obe na isti večer; Premieri, prva za abonente, druga za izven; Teden dni kasneje, prvi četrtek v aprilu pa je na sporedu prvo nadaljevanje, druga epizoda, torej; Slavnostna premiera pa bo šele dvajsetega in enaindvajsetega aprila; Ja, dva večera s po dvema predstavama in ko bodo štiri mimo, tako, skoraj v kosu, se bo uprizarjanje gledališke nadaljevanke Praznina spomina šele (z)moglo nadaljevat v nekakšnem tedenskem tempu, tako kot se nam to dogaja ob spremljaju televizijskih nadaljevank. Najpogosteje kriminalk; In tudi Praznina spomina je kriminalna zgodba scenaristke Barbare Zemljič, umeščena v loklano okolje rudarskega Velenja s povsem sodobno zgodbo o umoru šestnajstletnice Teje, Tilnove sestre. Po treh tednih, ko so jo pogrešili, jo najdejo mrtvo v jarku. Njeno truplo je dokaj načeto, analize DNK površne, obdukcija na sodni medicini ni bila opravljena. Policija zaradi suma aretira Tejinega sošolca in bivšega fanta Jureta. Jure trdi, da je nedolžen, a se ne spomni, kaj točno je počel 21. februarja leta 2003. Prvi od štirih delov nadaljevanke nam pravzaprav predstavi temo, vsebino, glavne osebe in morda nakaže zaplet, čeprav bi se po videnem in slišanem v prvih petdesetih minutah zlahka odločili za »naš« razplet in izid. Taki nastavki pa so tisti pravi trik, ki pritegnejo pozornost občinstva, da vztraja v zgodbi, saj … kaj pa če le ni res, da je moj junak nedolžen. Z natačnim sledenjem dogajanju in ob prepričljivem nastopu slehernega lika na odru, ki je sicer menda namerno utesnjen (Mala scena, pač), bi lahko kaj hitro pripisali barabijo očitno čustveno zavrtemu in ferdirbanemu ravnatelju, ki ima ravnokar namen zaposliti mladeniča, Tejinega brata. No, ne vem. Sploh. Pravzaprav je še nekaj možnih kombinacij. Dialogi so precizni, okolje prepoznano, govorica tudi, zvečine v saleško-koroškem narečju. Zahteven tekst za uprizarjanje, brez dvoma, tudi za igro, ja, za gibanje in mizansceno znotraj špartansko urejenega in sproti modeiranega prizorišča pa razmeroma hvaležno. Scena premišljena, narejena tudi za video igrano, ne le prostorko video projekcijo, ki pomembno, tudi z bližnjimi kadri razvidno plete zgodbo in predstavi nastopajoče. Luč in glasba kot naročeni. Toliko o vtisih po prvi četrtini Praznine spomina v MGL.

Nekaj več smo skušali zvedeti tudi v pogovorih še pred prvo uprizoritvijo z avtoricami: scenaristko, dramaturginjo in režiserko. Morda na je celo uspelo. Najprej smo Barbaro Zemljič spraševali o zahtevnosti in posebnostih gledališkega formata kot je nanizanka…

Urša Adamič je dramaturginja in biologinja (v diplomskem delu obravnava scensko uprizarjanje živali, kjer so žival živi rekvizit ali morda nemi performer, lansko poletje je bila še študentka biologije), ki je v gledališkem smislu že preskušena, najbolj odmevno v ustvarjalnem paru z režiserko Nino Šorak, ki tudi podpisuje režijo Praznine spomina. Pred skoraj tremi leti sta ustvarili odmevno delo o socialnih in osebnih disfukcijah, ki jih povzroča Alzheimerjeva bolezen, za gledališko in filmsko izvedbo projekta pa so v okviru skupine En knap zbirali denar prek Kickstarterja.

Naša tretja sogovornica pa je bila Nina Šorak, režisreka Praznine spomina.

V MGL podčrtujejo, da si ob prenosu v gledališko obliko želijo v žanru, vsebini in načinu prezentacije publiki čim bolj približati format ekranizirane serije, pri čemer spremljanje razvoja nadaljevanke v živo v intimnem prostoru Male scene prinaša dodatne prednosti. Sla, ki je prežemala avtorja teh vrstic, da bi bilo to delo postavljeno na Veliki oder, je bila sicer od zaćetka do konca prvega od štirih delov bržčas pogojena z dejstvom, da je sedel na skrajno desnem robu gledališča, tako rekoč, naslonjen na odrsko rampo… Tam, na Mali sceni je seveda ni. V nekem trenutku se je celo zdelo, da ga bosta Juretova mati danske narodnosti, vendar odlično udomačena učiteljica Brigitte (ne Brigita, da ne bo pomote) in njegova odvetnica Maja morda uporabili za pričo ali pa za kaj drugega, kdo bi vedel… Tako nevarno sta se mu v nekem hipu približali, da je že izbiral besede, s katerimi bi se izmotal iz morebitnega prizora na robu scene.

Dogajanje v prvem delu nadaljevanke se je odvijalo napeto, z močnimi učinki konkviste, osvojitve slehrnega v dvorami. Prizori, ki prevzamejo, osvojijo. Za to je ob treh mladih, že omenjenih damah poskrbela desetina igralk in igralcev. Po pet je enih in drugih: Jette Ostan Vejrup, Lotos, Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Gaber K. Trsegav, Bernarda Oman, Boris Ostan, Ana Dolinar Horvat, Mojca Funkl, Primož Pirnat in gostja Maruša Majer. Scenografka je Lenka Đorojević, kostumografka Tina Pavlovčič, avtorica videa Pila Rusjan, avtor glasbe je Laren Polič Zdravič, svetlobo sta oblikovala Andrej Koležnik in Boštjan Kos, lektor je bil Martin Vrtačnik, svetovalca za narečni velenjski govor pa Špela Kožar in Jaka Lah.

Praznino spomina je skušal po njegovo zapolniti Andrej Pengov, spraševalec Zemljičeve, Adamičeve in Šorakove. V prispevku uporabljene fotografije so delo Petra Giodanija, glasba v kateri poje Zvezdana Novaković pa Larena Poliča Zdraviča.

Kriminalna drama na Mali sceni MGL – Praznina spomina – v štirih delih. Kriminalna drama na Mali sceni MGL – Praznina spomina – v štirih delih. Kriminalna drama na Mali sceni MGL – Praznina spomina – v štirih delih. Kriminalna drama na Mali sceni MGL – Praznina spomina – v štirih delih. Kriminalna drama na Mali sceni MGL – Praznina spomina – v štirih delih.

Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *