MGL: Glattauerjeva Čudežna terapija je komedija, četudi gre za resne stvari

Tijana Zinajić, režiserka: Čudežna terapija za naveličane zakonce, s katerih značaji se skoraj vsak zlahka poistoveti, ni zdravilo. Je pa besedilo polno sijajnih dialogov. Za smejat, res!

Minuli četrtek je bila na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega premierno in sploh prvič na slovenskih odrih uprizorjena gledališka igra Čudežna terapija avstrijskega dramatika Daniela Glattauerja, ki jo je režirala Tijana Zinajić, tudi avtorica glasbe v tej postavitvi. Nocoj je na sporedu druga ponovitev te, pri publiki dobro sprejete igre za dve igralki in igralca.
Glattauer je slovenskim bralcem, pa tudi ljubiteljem gledališča že dobro znani avtor. Njegovi deli Proti severnemu vetru, ena najuspešnejših v nemščini napisanih knjig zadnjih let, in njeno nadaljevanje, Vsakih sedem valov, sta pri nas že dobro znani deli in – kot zapisano – videli smo tudi že njuni uspešni in dobro obiskani dramatizaciji, obe v režiji Alena Jelena. Glavno orodje za zaplet in razplet je internet, zgodba pa se oblikuje ob in zaradi napake v elektronskem dopisovanju, iz vsega pa se splete ljubezenski zaplet ki se seveda sodobnim časom in dramaturškim pravilom primerno tudi razplete.
V igri Čudežna terapija se Jana (igra jo Tjaša Železnik) in Valentin Dorek (igra ga Uroš Smolej), ki sta zakonski par srednjih let z dvema skoraj odraslima otrokoma, odločita rešiti potapljajoči se zakon. Njuna psihoterapevtka, ženska z dolgoletno prakso, njen lik je oblikovala Tanja Ribič, jima skuša pomagati z različnimi psihološkimi vajami za izboljšanje komunikacije; sprva je vse skupaj videti obetavno, a kaj ko se kasneje razvije v divje medsebojno obtoževanje.
Zgodba je tudi za naše kraje ali pa ves krščanski svet dokaj običajna. Tudi ustrezno voajerska. Prepir, v katerem bi zlahka najkrajšo potegnila rešiteljica. No, vsaj reševalka. Pa kaj, saj tudi njeno »ven vlečenje« ni zastonj, četudi bi lahko bilo zaman. Pravzaprav je no nič posebnega zgodba, če ne bi bilo sočnih dialogov, dramaturškega, pravzaprav kar komediografskega znanja, igralskega mojstrstva in presenetljive režijske spretnosti. Tako pravijo, tisti, ki so predstavo videli. Nas ogled še čaka… zato smo si v tem prispevku pomagali z gradivom, posnetim na novinarski konferenci pred tednom dni.
Ob omenjenih ustvarjalcih Čudežne terapije moramo omeniti tudi prevajalko Lučko Jenčič, scenografko Nežo Zinajić, kostumografa Miho Hrovata in Andreja Koležnika kot oblikovalca svetlobe. Za konec velja opozoriti še na posebnost, da se je Mestno gledališče ljubljansko izjemno hitro odzvalo na ponujeno priložnost, da uprizori to Glattauerjevo besedilo, ki je bilo v izvirniku objavljeno lani in da je bila svetovna praizvedba Čudežne terapije v začetku letošnjega leta na Dunaju. V tem prispevku objavljene fotografije z vaj so delo Sebastiana Cavazze, podpisujeva pa ga Urška Pengov Bitenc in Andrej Pengov.