MGL je z nadaljevanko Vranja vrata prvi na Luni.

Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška vodja MGL: Zgledovali smo se po najboljših anglosaških in severnoevropskih produkcijah tv nadaljevank; avtor pa v zgodbo vplete motive, ki so povsem slovenski. Marsikoga bo ta naša nanizanka spominjala celo na dela kot so Dogodek v mestu Gogi in njemu podobni. Nejc Gazvoda, scenarist in asistent režiserja: Pred premiero sem izjemno vznemirjen. Izpustil sem kar nekaj vaj, tudi zato, ker smo z režiserjem in kasneje z igralci pripravili nekaj prilagoditev, morda izostritev besedila, s čimer so rasli napetost in moja pričakovanja. Vranja vrata so posebno delo, ni običajni »krimič«. Eva Mahkovic, dramaturginja: Te nove gledališke strukture imajo neka povsem nova pravila. Ves čas je treba biti pozoren na to, da znanje, ki ga imaš iz dela s klasičnimi gledališkimi besedili ne uporabljaš na enak način. Aleksandar Popovski režiser in scenograf: MGL je s takšnim gledališkim projektom, z nadaljevanko, prvi. Sploh. Prvi na Luni. Besedilo Nejca Gazvode, dialogi in zgodba sama so me navdušili. Vesel sem, da sem ga spoznal in da delava na tem projektu in občutek imam, da bova še sodelovala. Z MGL-jem sodelujem že dlje časa in občutek imam, da sem prav zaradi sijajnih igralcev del tega ansambla; tu se izvrstno počutim.

Prejšnji teden so po vzoru uspešnih televizijskih v Mestnem gledališču ljubljanskem – začeli z nizom gledaliških nadaljevank; Že v pripravah na ta nov repertoarni krog je projekt v javnosti zbodil veliko pozornosti; Dan ali dva pred predstavo, ki je bila prva v nizu štirih 50 minutnih delov, so projekt predstavili novinarjem. Objavljamo dele predstavitvenih nastopov direktorice in umetniške vodje MGL Barbare Hieng Samobor, avtorja besedila, scenarista Nejca Gazvode, dramaturginje Eve Mahkovic in režiserja Aleksandra Popovskega. Projekt je kot popolno noviteto v repertoarnem pristopu predstavila Barbara Hieng Samobor;

Ena od začetnih težav Nejca Gazvode, režiserja, ki se je tokrat spoprijel z dramatskim izzivom, v tem primeru prej ko slej s pisanjem scenarija, so bila vprašanja kolegov o tem, kako to, da svojega besedila ne režira?

Pri nas pa tudi marsikje drugod še ne preskušena gledališka oblika nadaljevanke vzpostavlja neka svoja, nova pravila, ki se od običajnih, klasičnih gledaliških, precej razlikujejo; Tudi zato so Vranja vrata v dramaturškem pogledu posebej zahteven izziv. Tudi za mlado a po številu produkcij dodobra preskušeno in vedno znova nad-radovedno, raziskovalno naperjeno dramaturginjo Evo Mahkovic.

Zamisel za gledališko predstavo v nadaljevanjih je biloa torej režiserjeva. Aleksandar Popovski, stari znanec MGL-jeve publike in tudi mnogih drugih slovenskih gledališč, je bil navdušen na pogumom direktorice in umetniške vodje MGL.

Že leta poskušam prepričati gledališča, da se lotijo česa takega, kot je gledališka nanizanka. MGL sploh ni prvi naslov, kjer sem poskusil s tem predlogom, je bila pa Ljublana najpogumnejša, točneje Barbara Heing Samobor osebno. Hočem komunicirati v nekem novem, kakovostnem gledališkem žanru, ki prinaša veliko novh možnosti in ki je v zadnjih desetih letih postal prostor poln novih likov, značajev, in ki je nastal predvsem zato, ker so pravi scenaristi zapustili Hollywood in odšli tja, kjer svoje zgodbe lahko razvijajo. Tovrstno ustvarjajnje je zelo blizu pisanju knjig, romanov. To je bila zares ena mojazelo velika žeklja, zato sem, naj povem še enkrat, izjemno hvaležen MGL, da mi je bilo to omogočeno in Barbari osebno, za njen pogum. MGL je s to nanizanko prvo gledališče sploh, ki se je odločilo za to gledališko obliko, Ljubljana je prva. Prvi smo na Luni. To je zelo pomembnen in velik trenutek, ker takega gledališča ni nikjer drugje. Vstopamo v nek novi prostor. Hotel sem, da je v žanrskem smislu to kriminalka, kar je za današje gledalce povsem normalna stvar, ampak v gledališču je – vsaj v klasičnem smislu – ni prav pogosta.

Zelo sem zadovoljen, da sem spoznal scenarista Nejca Gazvodo in da sodeloujem z Evo Mahkovic, ki jo poznam že dlje časa in sem z njo že delal predstave, tako da je nastala neka izjemno dobra kombinacija in to je vsekakor posebno zadovoljstvo.

Res sem rekel »ups!«, vendar je bila to moja reakcija na različne reči; najprej na izjemno napisano besedilo, potem na način pisanja dialogov in doslej še neznano razpiranje novih svetov. Vsekakor ne bi želel, da bi to bila klasična drama. Publika bi se morala počititi, kot da gleda pravo nadaljevanko. To besedilo je fantastični izdelek in občutek imam, da bova z Gazvodo še sodelovala.

Bilo je nadvse zanimivo, kako smo delali, kako smo raziskovali in oblikovali vloge. Način dela me je prevzel, saj smo na trenutke iz preveč dramskega, zdrsnili v filmski, televizijski princip in spet nazaj. Obiskali smo tudi forenzike, saj smo se kar nekajkrat znašli pred strokovnimi vprašanji, npr.: kako potekajo zasliševanja in kako do dejstev o zločinu, ki morajo biti vsekakor prepričljivo podana. Vztrajali smo pri žanru kriminalke.

Jutri in še dva prihodnja četrtka v aprilu si bodo abonenti ogledali preostale tri dele, uradna premiera pa je napovedana za 11. in 12. maj, ko se bodo dvakrat po dva, zvrstili vsi štirje deli »v paketu«. Koliko je mrtvih in če je med sporočili – ob kriminalu tudi kaj politike… Ne tega pa nam niso hoteli razkriti.
Zgodba, kakor vsebino vseh štirih delov, epizod predstavijo na spletni strani MGL, pa gre takole: »Ida Žakelj se po treh letih londonske samostojnosti vrne v domačo hišo v gozd ob manjši vasi na Dolenjskem, kamor se je dobro situirana družina Žakelj na zmerno presenečenje vaščanov iz mesta preselila pred petnajstimi leti. Na družinsko večerjo ob rojstnem dnevu Idine sestre Neže prihajata Nežin novi fant Anže in njegov oče Žan, lokalca po bivališču in po duši. Ida pozna Anžeta iz srednje šole. Ida in Neža se spreta. Lokalni narkoman, bivši Nežin fant Brin Idi ob naključnem srečanju omeni kraj v gozdu, Vranja vrata, kjer je nekoč videl nekaj, kar ga je, kot se zdi, usodno zaznamovalo. Ida se ne spomni, kaj in kje naj bi Vranja vrata bila. Jutro po večerji pri Žakljevih policija iz reke izvleče moško truplo, Neža pa izgine. Kriminalistka Kristina, ki je bila v kraj premeščena šele pred kratkim, se loti preiskave.«

V Vranjih vratih, družinski kriminalni zgodbi nekega odmaknjenega slovenskega kraja nastopa šest igralk in pet igralcev, od tega so za lik Franceta pripravili eno alternacijo. Za to vlogo se je pripravljal Gašper Tič, ki je v sklepnem obdbju študija zbolel, tako da ga bo kot gostujoči igralec nadomestil član ansambla ljubljanske Drame Uroš Fürst. Druge moške vloge zasedajo še en gost – Žan Koprivnik ter člani domačega ansambla Jure Henigman, Boris Kerč in Lotos Vincenc Šparovec, ženske pa Bernarda Oman, Mirjam Korbar Žlajpah, Viktorija Bencik Emeršič, Tjaša Železnik in Karin Komljanec, kot gostujoča igralka pa Mia Skrbinac.

Soustvarjalci te gledališke kriminalne nadaljevanke, katere krstna uprizoritev je nasnuta v enega marčevskega in tri aprilske četrtke pa so ob že omenjenih scenaristu, ki je tudi režiserjev asistent, dramaturginji in režiserju, ki je hkrati scenograf, kostumografka Jelena Proković, avtor glasbe Laren Polič Zdravič, lektor Martin Vrtačnik, oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik, asistentka dramaturginje (študijsko) Lejla Švabič in asistentka kostumografke Neli Štrukelj. Maketo je izdelal Simon Hudoli, napovedni uvodnik pa je delo Mihaela Aleksandra Mahkovica.

V prispevku uporabljene fotografije so delo Petra Giodanija; In še podpis: Andrej Pengov.