MGL: Svetovalec, katalog Korunovih burlesk in Tičevega mojstrstva

Mile Korun: Zabava me, da me imajo ljudje za nekaj, kar nisem. Nisem dramatik! Nisem napisal komedije, nisem napisal gledališke igre. Svetovalec torej ni dramsko besedilo, je katalog. Nabor bolj ali manj šaljivo opisanih različnih življenjskih pripetljajev opisanih na komični način, zvečine kot burleska.

Predpremieri pred četrtkovo premiero, ki uradno velja za krstno uprizoritev, sta dvanajstim igralkam in igralcem, od tega petim igralkam, šestim igralcem in vsekakor tudi sedmemu, no, pravzaprav prvemu, mojstru, Svetovalcu, Gašperju Tiču, prišli zelo prav. Princip ene ali več predpremier, se pravi predstav, ki so odigrane pred občinstvom, kar se je v MGL že dobro prijelo, deluje na celotno ekipo, ne zgolj na igralce, izjemno učinkovito, zagotavljajo ustvarjalci predstave.

Mile Korun, ki je bil v gledališču in na akademiji takorekoč že vse, le dramatik še ne, se je, potem ko je bil pravzaprav presenečen, da sta umetniška vodja in direktorica Barbara Hieng Samobor ter dramaturginja Petra Pogorevc uvrstili njegovo besedilo, pravzaprav avtorski prvenec v repertoar pravkar začete sezone, se udeležil prve vaje, premiere in novinarske konference, kamor je prišel, kot je posebej poudaril, zato, da pove, da se ljudje o njem pogosto motijo češ, da je dramatik. Kar je ponudil MGL v uprizoritev ni igra je katalog bolj ali manj duhovitih, nagajivih pripetljajev, pogovorov z mojstrom Svetovalcem.

Predstava je doživela dober sprejem. Pravzaprav je besedica »dober« premalo, vendar dokaj znaesljivo smemo reči, da bo to uspešnica. V veliki meri prav zaradi mojstra Gašperja Tiča, ki je izjemno pohvalil tudi režiserko, pri čemer se je kaj hitro omejil in s komplimenti končal, češ, bodi dovolj komplimentov, saj boš imela še veliko priložnosti za hvalo…
Pravzaprav ne… Našteti in nanizati bi bilo treba še kakšnega od poklonov Nini Rajić Kranjac, tej mladi gledališki ustvarjalki, ki se je rodila leta 1991 v Beogradu, osnovno in srednjo šolo pa je obiskovala v Mariboru, Poskrbela je tudi za upoštevanja vredno glasbeno izbobrazbo (klavir, solo petje in saksofon), na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, smer gledališka in radijska režija, se je vpisala leta 2010. Za uprizoritev besedila Simone Semenič Tisočdevetstoenainosemdeset ter režijo igralskega avtorskega projekta Bertolda Brechta ZDAJ letim!, je leta 2014 prejela fakultetno Prešernovo nagrado.

Ob še nekaterih drugih njenih uspehih naj omenimo najbolj svežo nagrado s pravkar končanega sarajevskega gledališkega festivala MESS, kjer so slovenski gledališčniki) nasploh poželi veliko nagrad in pozornosti. Ljubljanska Drama in Mladinsko sta sarajevski zgodbi zase, zato o tem morda kaj več kje drugje… Nino Rajić Kranjac so za njeno magistrsko predstava Konferenca ptic ovenčali z nagrado Jurislava Korenića, ki jo podeljujejo najboljšim mladim režiserjem.
Na novinarski konferenci pred premiero je med drugim povedala, da je bilo delo s tako veliko skupino igralcev zanjo poseben izziv. Pomembno je, je še poudarila, da so vsi ves čas na odru. Čeprav tega ni posebej omenjala in je bilo treba to nekako izvleči iz nje, sta pomembna elementa predstave – zlasti zborovski, ne le solistični gib, pogosto tudi ples in izbor glasbe – njeno delo.
Tako je bilo lažje doseči, ugibamo, kar si je zadala kot nalogo, da namreč v skupini ironija privre sama od sebe na površje… Tudi s scenografskimi, svetlobnimi in kostumskimi rešitvami je režiserka dosegla učinek gledališča v gledališču. Pri tem se je oprla na iznajdljivo in domiselno scenografijo mlade Urše Vidic, oblikovalec svetlobe je mosjter Andrej Koležnik, praktično ter na trenutke zelo opazno, celo izstopajočo kostumografijo pa podpisuje mladenič AndrejVrhovnik. Ob besedilu, kot ga je pripravil Mile Korun, uvodnemu, sklepnemu in vmesnimi, povezovalnimi dodatki kot jih je zvečine spesnil Gašper Tič (tudi s pomočjo drugih igralcev), lahko rečemo, da ta burleska, pravzaprav katalog odrskih smešnic in krutih resnic, opozarja na ključna vprašanja današnjega časa in temu so, kot zatrjuje režiserka, posvetili največ energije; da ne bi gledalce zamorili, kot je podarila na tiskovki.
Kljub vsemu pa je treba pripomniti, da se zdi, da jim je do popolnega dosežka, da bi bil učinek predstave še boljši, zmanjkalo časa in odločnosti pri finalizaciji dramaturgije in premisleku o notranji strukturi predstave. Bolj premišljena dinamika, drugačna odločitev o premoru in predvsem korenitejši poseg v časovno domenzijo in radikalnejšo izbiro tem ali dinamiko uprizoritve posameznih prizorov, bi predstavo lahko pripeljalo zares do željenega cilja.

Če se za konec dotaknemo še vsebine same in se pri tem opremo na gledališka gradiva, naj povzamemo, da je igra Svetovalec (no, vendarle je to igra!!!) pravzaprav niz obiskov pri skrivnostnem mojstru, h kateremu se ljudje zatekajo po nasvet. Skrivnostni mojster, ki želi ljudem pomagati in za to ne terja nikakršnega plačila, zna pozorno poslušati, postavlja neposredna vprašanja in svetuje, kakor najbolje ve in zna. Je nekakšna mešanica psihoterapevta, zasliševalca, spovednika, filozofa, umetnika. Avtor se loteva se velikih večnih tem, pa tudi drobnih čudaštev in navad današnjih ljudi. Postavlja vprašanja o smislu življenja, moralnih in etičnih dilemah, človekovi identiteti, smrti, ljubezni, spolnosti, pameti, neumnosti, veri, ideologijah … Humorno, a hkrati tudi ostro kritizira sedanjo in preteklo politiko. K Svetovalcu, kličejo ga tudi Mojster, se zatečejo različni ljudje; tud neizobraženi povzpetniki brez posluha za umetnost … Skočiti v neznano, v nekaj razburljivega … v hipu, to je teater!, pravi Korun. Gledališke vaje imenuje sanje, razčlenjevanje besedil je zanj kot psihoanaliza.

Ob že omenjenih soustvarjalcih prestave, zlasti večkrat omenjenem Gašperju Tiču, ki si je na predpremieri – ob začetku sklepnega dela predstave po odmoru, »drznil« pohvaliti tudi prisotnost avtorja tega prispevka v prvem delu in opozoriti na njegovo (domnevno) abstinenco v drugem delu, ko naj bi se že med predstavo odpravil pisati pričujoči članek v uredništvo Radia KAOS – so predstavo srčno ter avtorju in zgodbi predano in pričakovano profesionalno sooblikovali tudi igralke in igralci Viktorija Bencik Emeršič, Tanja Dimitrievska, Mojca Funkl, Jernej Gašperin, Gregor Gruden, Karin Komljanec, Nina Rakovec, Uroš Smolej, Milan Štefe, Domen Valič in gostujoči Blaž Dolenc ter lektor Martin Vrtačnik.

Morda še posebna opomba, ki jo večina spregleda, nam pa se je zdela pomembna: v uprizoritvi so namreč uporabili tudi odlomek iz Shakespearovega Hamleta v prevodu Otona Župančiča.

Prispevek sem pripravil Andrej Pengov, fotografije z vaj pa so delo mojstra Aljoše Rebolja. Že v nedeljo zvečer pa bo na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega nova premiera: delo Yasmine Reza Bella figura, prva slovenska uprizoritev in tretja na svetu. Pravijo, da je tisto tudi komedija in režijsko se je z njo spoprijela še ena mlada režiserka Mateja Kokol.