Ne, bliskavica… Bila je strela. Joco je preživel; nastala so Leta preloma.

30. obletnica osamosvojitve Slovenije se je ponudila kot prava priložnosti, da iz obsežnega opusa mednarodnega mojstra Joca Žnidaršiča Cankarjev dom in Muzej novejše zgodovine predstavita prvovrsten izbor fotografij iz obdobja 1988 – 1991… Zabeležil je skoraj vse najpomembnejše dogodke tega, za Slovenijo prelomnega časa: od afere JBTZ in velikih demonstracij na Kongresnem trgu, mitinga na Trgu Republike, Gorbačova v Sloveniji in zadnjega kongresa Zveze komunistov, zborovanja za Slovenijo, plebiscita, razglasitve in predsedniških volitev, do začetkov vojne in konference na Brionih. (Povzeto in v manjši meri prirejeno po gradivih, objavljenih ob odprtju razstave Leta preloma in iz razstavnega kataloga z besedili Nine Pirnat Spahić, dr. Alija Žerdina in Irene Uršič ter bogatim izborom na razstavi predstavljenih fotografij. Katalog je oblikoval Brane Žalar*.)

Septembra smo objavili prvi del pogovora z mojstrom fotografije Jocom Žnidaršičem, katerega razstavo z naslovom Leta preloma so v Galeriji Cankarjevega doma odprli junija meseca, pred praznovanjem  tridesete obletnice osamosvojitve Slovenije. Sredi poletja nas je povabil na ogled razstave in ob tej priložnosti smo tudi posneli intervju; Prvi del smo ob javili septembra, sklepni del pa objavljamo tokrat, nekaj dni pred zaprtjem razstave – če je ne bodo morda za kak teden še podaljšali; Razstavljene fotografije, postavitev razstave ter zgodbe, ki jih tkejo Žnidaršičeve fotografske pripovedi o letih, ko se je prelamljala zgodovina Slovenije, vsekakor zaslužijo pozornost ne le sodobnikov tega časa, morda še bolj tistih mladih in najmlajših, ki jih niso doživeli. Seveda gre za osamosvojitev, vendar tudi za vsa leta pred tem, ko se je korenito spreminjala slovenska družba na različnih ravneh življenja, ne zgolj na političnem področju in ko so se ustvarjala nova razmerja in odnosi ter ko so znanost, kultura in šport dosegali in doživljali odmevne in pogosto po krivici spregledane uspehe.

»Štiri ključna leta (1988 – 1991) je bil čas, ki je pripeljal do velikih sprememb v naši družbi in katerih kronist z orodji, ki jih je mojstrsko uporabljal v prvi vrsti za glavni slovenski časnik Delo, je bil  prav Joco Žnidaršič.Pri nekaterih dogodkih, ko na terenu ni bilo drugih fotografov, je imel Žnidaršič ekskluzivo: te njegove fotografije imajo posebno dokumentarno in arhivsko težo. Ob znamenitih zgodovinskih prizorih je razstavljena tudi vrsta fotografij, v katerih se razkriva prava, humanistična narava fotografa z izjemno vizualno zgovornostjo in občutljivostjo. Kot dolgoletni urednik fotografije je odigral veliko vlogo pri razvijanju vizualne senzibilnosti v novinarskih vrstah, uvajal visoke kriterije fotografskih prispevkov, usposabljal, spodbujal ter mojstril mlajše generacije fotografov v uredništvu Dela.« (*Ibid..)

Ob našem vprašanju, katero fotografijo bi zbral, ki da je nastala na dogodku, ki se mu je najbolj vtisnil v spomin. Tu na tej razstavi je mnogo takih, je odgovoril… Izjemno težko bi se odločil za katero posamezno.

Razvitje trobojnice na Triglavu 14 dni pred razglasitvijo samostojnosti seveda ni njegova edina alpinistična izkušnja; slovenske in evropske gore je pogosto obiskoval, Triglav sploh, saj je najmanj 30 krat spremljal nekdaj znano, vsakoletno akcijo Sto žensk na Triglavu. Kar nekajkrat je bil tudi član slovenskih odprav v Himalajo.

V obdobje prelomnih leti sodijo tudi mnogi športni dosežki Slovenk in Slovencev, med katerimi izstopajo alpski smučarji in smučarski skakalci.

Tisto popoldne pred svečano razglasitvijo osamosvojitve, je bil na Rebrnicah, kjer se e že formirala tankovska kolona JLA, uro po vrnitvi domov s praznovanja v Cankarjevem domu pa so ga že zbudili in je odhitel s kolegico Paplerjevo iz kulturne redakcije proti Brniku in v druge kraje na Gorenjsko. Vrnila sta se v uredništvo in komaj se je za pol ure ustavil doma. Že je moral na Trzin, kjer so vojaški specialci iz Niša izvedli desant in kjer je bila tudi prva žrtev spopadov z JLA. Njegova prva fotografija iz osamosvojitvene vojne, objavljena v Delu je bila posneta v Trzinu.

Posebej zanimiva in pozornosti vredna je njegova fotografska zgodba o zastavah, ki je tudi med nekaterimi poklicnimi kolegi vzbudila številna priznanja in spoštljive poklone pa tudi nemalo zavisti.

Ko se je upokojil, se je načrtno in osredotočeno lotil fotografiranja narave in različnih zanimivosti, povezanih v fotografske zgodbe. Ustanovil je svojo založbo Veduta od A do Ž in izdal kar nekaj  monografij, v katerih je, nezavezan formalnim uredniškim konceptom, ustvaril mojstrovine, ki so privlačile najrazličnejšo publiko, bralce in ljubitelje najrazličnejših profilov in zanimanj.

Vsekakor je treba omeniti fotomonografije Dobimo se na tržnici, v kateri so fotografije več kot dva tisoč obrazov in ki je požela izjemno zanimanje, pa Bohinj, Slovenski vinogradi, himalajski potopis Pot k očetu, Golf na Slovenskem, Deset let je Slovenija država, Moja Slovenija, Lipicanci, Najlepša pot zeleni prstan Ljubljane ter Ljubljana lepa in prijazna. Tudi založniška  kritika in ocenjevalci fotografskih mojstrovin so se odzvali z visokimi ocenami, občinstvo pa z dobrim sprejemom. Zasnoval in uredil je še dvajset drugih fotomonografij, v katerih je imel tudi pomemben fotografski avtorski delež. Med njimi so bile posebej uspešne prva izdaja Zakladov Slovenije, Vojna za Slovenijo, Lepa Slovenija, prva in druga knjiga o Planici ter Slovenija lepotica Evrope.

Ob slovesu smo v razkošju zahval za zanimiv pogovor in vodenje skozi razstavo Leta preloma skušali poiskati prave besede pa smo ob z našo robatostjo, no mora bi bilo boj prav zapisati – nerodnostjo, naleteli na še en, tako rekoč ultimativni dogodek v Žnidaršičevem življenju.  Mednarodnemu mojstru  umetniške fotografije, ki ga je v ta naziv promovirala EFIAP (Fédération Internationale de l’Art Photographique – Mednarodna zveza nacionalnih fotografskih organizacij za umetniško fotografijo) smo zaželeli čim več pobliskov fotografske bliskavice a smo kot odziv dobili zgodbo o tem, kako ga je med nekim planinarjenjem tako rekoč pokončala strela a so ga, ker je bil v skupini tudi zdravnik, uspeli rešiti…

Z Jocom Žnidaršičem sem se za Radio KAOS pogovarjal Andrej Pengov. Nasvidenje do prihodnjič, kar bo najbrž prav kmalu, znova iz Cankarjevega doma; Če ne prej – ob 32.Liffeu. . Med nj

Leave a Reply

Your email address will not be published.