Predstava odpade… Ubili so Gašperja Tiča.

Ko to pišem in govorim, vsi že vse (ali skoraj vse) veste; Težko izrekljivo, neverjetno in zastrašujoče: Gašper Tič je mrtev; Ubili so ga; Morda celo umorili; Zakaj že? Samo zategadelj, da je praznina, velika, taka in tista ki jo ni mogoče nikoli do konca opisat a jo je na vsakem koraku, vsak dan, sleherno gledališko sezono in vse vmes mogoče zapolnjevat in napolnit z zvrhano mero njegove lucidnosti, strasti, ustvarjalnosti, prijateljstva ter domislic in presenečenj, ki jim ni bilo videti konca. Vse do tistega nedeljska jutra; Včeraj. Namesto k maši, jebemti, sem jezen, bomo šli za pogrebom; Namesto, da bi ga še enkrat več nocoj gledali v odštekanem domačem gledališkem komadu Gregorja Fona in Primoža Ekarta Pes, pizda, peder, v katerem je Gašper že sedem let z vso silovitostjo, ki jo premore energija tega čudežnega in na trenutke težavnega a sijajnega dramskega igralca upodabljal lik Dragota. Ne nocoj in poslej nikdar več; Nikoli.

Rad sem ga imel. Še ga bom prižemal. Pravzaprav sploh ne razumem, da v materializiranem, pomenu teh besed to poslej ni več mogoče, četudi se za tak način to ni nikoli zgodilo. Zgodilo pa se je mnogokrat na mnoge različne načine v našem studiu ali zunaj njega, največkrat v Mestnem gledališču ljubljanskem… Tudi ob predpremieri Korunovega Svetovalca na začetku pravkar iztekajoče se sezone, ko si je ob začetku sklepnega dela predstave po odmoru, »drznil« pohvaliti tudi prisotnost avtorja tega prispevka v prvem delu in opozoriti na njegovo (domnevno) abstinenco v drugem delu, ko naj bi se že med predstavo odpravil pisati članek v uredništvo Radia KAOS…

Tičevo upodobitev Svetovalca, mediatorja v Korunovi igri, v katalogu in kolažu gledaliških podob in prizorov, burlesk, so nekateri kolegi, pravzaprav kolegice, ocenili, ocenile kot zmedeno, konfuzno… Na novinarski predstavitvi te uprizoritve, nekaj dni pred premiero je Gašper govoril o zapletenosti in hkrati preprostosti življenja in gledališča, pa tudi o smrti, češ, da se je po nepotrebnem bojimo.

Verjamem, da se je navkljub tehnično ne najboljšemu posnetku dalo razbrati Gašperjevo sporočilo, takrat namenjeno vsebini igre Svetovalec, katalogu Korunovih burlesk, kot jo je imenoval in ki jo je režirala mlada Nina Rajić Kranjac. Mimogrede, Gašper je mlado režiserko zelo pohvalil, a samo do mere, da jo je obvaroval prevzetnosti. Ja tudi to je (bil) Gašper Tič.

Nam pa ob neizmernih razsežnostih in sporočilnostih ter igralskih in gledaliških – v najširše razumljenih oblikah in vrednostih, filmskih, televizijskih, scenarističnih, ja tudi dramatskih, dramuturških in pesniških dimenzijah njegovega ustvarjanja ostaja globoka žalost, prizadetost in ogorčenost.

Gašper Tič je (bil) Človek gledališča da malo takih…Sijajni ustvarjalec neizmernih energij, pogosto upornik, močan v mislih, neobrzdan deloholik in neulovljiv v domislicah in strasteh, ki jih je premišljal, snoval, izžareval in živel. Tudi kadar ga je preveč objemala jeza in ko se je zdelo, da ga bo razneslo od hudega, je bila to vedno ena sama ljubezen do gledališke igre, do ljudi v njej in ob njej ter vsega, kar tvori gledališče. Gašper je bil teater. Gledališče in njegov oder, ne le MGL-jev, vsi odri tega Sveta, kjer je Gašper bil in kamor bi še hotel in mogel, vse te deske, ki so njemu in njegovim stanovskim tovarišem, tovarišicam pomenile in pomenijo življenje, so s to idiotsko, bedasto, do kraja nerazumno potezo, s tem sunkom v večnost, ne le izgubile človeka, ki ga imaš rad… Za zmeraj so ugasnili eno najsvetlejših odrskih luči, enega od sijajnih gledaliških, televizijskih in filmskih reflektorjev, obogatenih z vsemi mavričnimi barvami, ki razsvetljujejo in senčijo vse tisto, kar vemo, da so slovenske gledališke deske in svet okrog njih.
Andrej B. Pengov