V MGL režejo glave. Dekap`tirali so Georgesa Dantona. Upešno in odmevno.

Dantonova smrt, drama Georga Büchnerja, nemško-francosko-švicarskega misleca, poltičnega aktivista in avtorja štirih odrskih besedil, dveh prevodov Hugojevih del in programskega letaka, za katerega bi smeli reči, da je bil politični manifest, naj bi bila spektakel. Ne zaradi repertoarne, dramaturške in režijske odločitve v Mestnem gledališču ljubljanskem, predvsem zaradi odločitve, da bodo krute izkušnje francoske revolucije in njenih bolečih sporočil, ki so močno delovala tudi v njegovi prvi tretjini devetnajstega in ki so še vedno odzvanjala v drugi polovici dvajsetega stoletja, učinkovito posajene tudi v današnji čas in zlasti zaradi izjemne izpovedne in akcijske moči besedila samega; Revolucija, ki žre svoje otroke, to namreč počne tudi v teh postmodernih časih, žal bolj v resničnosti, kot na odru, kjer se vsakokokrat lahko zatečemo v varno zavetje gledališke iluzije; Ja, in tudi zaradi dramatikove osebne politične izkušnje; Umrl je premlad, v 24-em letu starosti, kot zdravnik in doktor znanosti, potem, ko se je pri raziskovalnem delu okužil s tifusom.

Dantonova smrt bi naj bila torej spektakel, kjer zaradi krutosti revolucije same po sebi in notranjih povzpetniških spregledov, letijo glave; Dobesedno in pod giljotino. Prevod borbene pesmi La Marseillaise, revolucionarnega poziva h krutemu uničenju nasprotnikov, ki je postala in ostala francoska nacionalna himna, je bil najbrž prvič predstavljen na javnem mestu tako, kot v tej predstavi. Učinkuje ubijalsko. Zmrazi te in srh te oblije, četudi jo v levičarskem zanosu rad prepevaš vskokrat, ko se ti zdi, da se pehaš za pravičnostjo… Republikanci so pobudnika nastanka Marseljeze, župana Strasbourga Frederica Dietricha, usmrtili kot pripadnika rojalistov. Tudi avtor himne je bil priprt in je komaj ušel giljotini, Napoleon jo je kasnee za nekaj časa prepovedal, danes pa jo za svoje politične cilje zlorabljajo celo ekstremni desničarji.

Kakšen je njegov odnos do revolucije in kako mu je ta beseda, to družbeno vrenje, za katerega se nam zdi, da ga razumemo že na prvi zamah, nam je v začetku pogovora za Radio KAOS pripovedoval režiser Aleksandar Popovski.

V četrtek premierno uprizorjena Dantonova smrt v režiji Aleksandra Popovskega v Sloveniji izjemno dobro uveljavljenega mojstra političnega gledališča in hišne dramaturginje Eve Mahkovic je postavljena v okvir spektakla. Novodobnega, najbrž televizijskega ali na kak drug oder postavljenega kviza, v katerem glavni vlogi prevzameta voditelja Mirjam Gobec in Milan Možina. Če bi se komu ob teh imenih spletle morebitne iluzije na domačo nacionalno tv sceno, bi bil bržčas blizu resničnosti. Vlogi spektakularno in pričakovano prepričljivo oblikujeta Korbar Žlajpahova in Štefe. Ampak to je tudi vse, kar je spetakularnega v prvi polovici igre, ki pa se v nadaljevanju, v ostrini zapleta in razpletu, ki to niti ni, močno zgosti v medijskem in pripovednem pogledu v sodobno različico obglavljenja Georgesa Dantona, po kateri vsaj za nekaj časa še preživita tudi najodločnejši v procesu varovanja revolucionarnih vrednot Maximilien Robespierre, ki ga je upodobil Jure Henigman in glavni eksekutor, vojak, katerega glava je tudi končala isti košari kot Danotova, Louis Antoine de St Just, katerega lik je upodobil Gregor Gruden, naš drugi sogovornik.

Kje so danes vrednote francoske revolucije, ki so jih poteptali že po njeni prvi pomladi? Kako danes zvenijo Liberté, égalité, fraternité. Svoboda, enakost, bratstvo. Kaj je že to…? Če bi svobodo morda še znali razumeti, saj jo menda – vsaj v političnem smislu živimo – sta se nam druga dva pojma tega revolucionarnega gesla že davno izmuznila. Ja, najbrž še pred koncem obdobja, ki ga zaznamuje francoska revolucija. Svoboda, pravzaprav njeno moderno nasprotje, kar živimo danes, pa se konča že pri izstopajočih, drugače mislečih in nekoliko pogumnejših znotraj vsake od bolj ali manj etabliranih političnih grupacij pa tudi med mlajšimi strankami. Tudi tistih, ki se imajo za socialne in nekako leve, levičarske. Morda mi uspe še za življenja napisati kaj, kar bi lahko bila po Büchnerjevem zgledu Podpredsednikova smrt. Volitve bodo. Kmalu. In pri prašičjih koritih postaja dren neznosen.

Opazovano s tega zornega kota je Dantonova smrt izjemna predstava, ki je v časovnem pogledu odlično umeščena v repertoar Mestnega gledališča ljubljanskega. Omiljena različica sicer izjemno neizprosnega besedila, z uspešnim dramturškim suspenzom nekaterih gledaliških in spet z vztrajanjem pri drugih orodjih ali njihovih delov (kostumi, maska, scenografija, glasba ki na trenutke vzpostavlja vzdušje mjuzikla, ozvočenje in oblikovanje svetlobe). Vse to namreč določno narekuje avtorjevo besedilo, ki so ga z brezkompromisno prestavitvijo v oblak sodobnega medija, premišljeno uprizorili tako, da pove vse najopomembnejše o tistih časih in opozori na njihovo preslikavo k nam. Tu in danes. Tudi z natančno, razpoznavno, prepričljivo igro, s telesom, gibom in govorom, za kar so zaslužni vsi igralci in igralke, ki so – ob že omenjenih – Korbar Žlajpahovi, Štefetu, Heningmanu in Grudnu – uprizorili to igro o ljubezni do pravice in svobode, pa naj bo pot do tja še tako neizprosna: Georges Danton je neprekosljivi Prešernov nagrajenec Matej Puc, vlogo ljubeče in po potrebi razuzdane Julie Danton je oblikovala Tjaša Železnik in lepa Marion, ki se po zgledu francoske svobode rahlo razgali – Tina Potočnik Vrhovnik, ki jo v alternaciji zamenjuje Nina Rakovec ter novinar in vodilni pamfletist francoske revolucije Camille Desmoulins, katerega lik je oblikoval Filip Samobor.

Za to uprizoritev so se oprli na uveljavljeni prevod Bruna Hartmana, ob režiserju Popovskem so to za to prvo Büchnerjevo dramsko besedilo dokaj posebno a učinkovito uprizoritev sooblikovali dramaturginja Eva Mahkovic, scenografka Nastja Miheljak, kostumografka Jelena Proković, avtor glasbe Laren Polič Zdravič, lektorica Barbara Rogelj, oblikovalec svetlobe Boštjan Kos, režiserju pa je v študijskem statusu asistiral Jaka Bombač, sicer avtor eseja v gledališkem listu Kaj je sodobna giljotina, ki je v bistvu konceptualna podlaga uprizoritve, asistentka kostumografke pa je bila Nina Prelovšek. Violinist Nikola Semic in trobentač Luka Ipavec sta v izvedbenem pogledu prispevala k opazni in kot že omenjeno – učinkoviti glasbeni podobi predstave.

Dantono smrt si je za Radio KAOS ogledal Andrej Pengov. Bil je tudi spraševalec obeh sogovornikov. V prispevku so uporabljene tudi fotografije z vaj, katerih avtor je Peter Giodani. Morda še to: 25. aprila, torej čez 11 dni, bo minilo 226 let, ko je bila giljotina prvič uporabljena na podlagi zakonskega predloga poslanca francoske ljudske skupščine Josepha-Ignacea Guillotina, po poklicu zdravnika in je bila z različnimi sprožilci a v osnovni muzejski formi, kot jo poznamo še danes, v Franciji zakonito uporabljana vse do 10. septembra 1977, še pred dobrimi 40-imi leti, torej. Danes se ubija drugače. Sploh ni treba, da ti odrežejo glavo, ker že uspešno ubijajo človeka v tebi. Nekaj o teh posebnostih modernega kapitalizma s kratko ideološko moralko povedo tudi ob koncu predstave. Kviz o dekapitacijah v postrevolucionarni Franciji 18. stoletja na odru MGL je treba videti. Zaradi predstave same in – za vsak primer, saj nikoli ne veš… kje je kakšna giljotina.