Po premieri spektakla Dunsinane na Velikem odru MGL

Režiser (Aleksandar Popovski): To je zelo intimna drama, kjer ta intimnost usodno vpliva na razmerja med plemeni, v narodu in med ljudstvi. Pardon, nič mi ni jasno. (Siward, Jure Henigman, ko mu skušajo pojasniti škotske rodovne vezi in njihova medsebojna sovraštva). Kraljica Grouch (Jana Zupančič): Dober človek si, Siward! Če ne bi bil tako dober, bi bilo manj krvi… Prevajalka (Tina Mahkota): Prevajati dramo Dunsinane z ambicijo, da prevajam nadaljevanje Machbeta, bi bila vsekakor aroganca! Vladal bom izključno v lastnem interesu (Malcolm, Matej Puc).

Na Velikem odru MGL smo si ogledali premiero drame Dunsinane, škotskega dramatika Davida Greiga. Premiero smo napovedali že v petkovem prispevku, kjer smo objavili nekaj več podrobnosti o tem delu in njegovi napovedani premierni uprizoritvi. Tokrat objavljamo pogovor z režiserjem Aleksandrom Popovskim in dodajamo nekaj vtisov, opažanj, občutkov, kakor so se nam zapisali po ogledu predstave. Pogovor z režiserjem je nastal še preden smo jo videli, naš pogled nanjo, dva dni po-tem pa nima kritiških ambicij. Tudi ni tako zastavljen, je pa absolutno oseben. Morda celo malce preveč…

Popovskega smo najprej vprašali, če je to zares drama ali morda zgolj spektakel in če zanesljivo ni komedija. Seveda je drama!, je bil Popovski neomajen in prepričljiv, kljub temu, da smo ga opozorili na dele besedila in situacije, ki so po svoje komične, sem ter tja groteskne in kjer se človek mora vsaj nasmehniti.

Ja, in poskrbeli so za zares spektakularno predstavo z izjemno scenografijo in kostumografijo in z odličnimi igralskimi kreacijami. »Ta gozd pred nami, kaj je?,« je navedek iz Shakespearovega Machbeta, pridodan naslovi Greigove drame. Gre za, kot slikovito pove prevajalka Tina Mahkota, na nek poseben način – tako rekoč absolutno »moško stvar«. Vendar, kot ji dramatik pove v intervjuju, objavljenem v gledališkem listu, bi bila težnja, da gre v drami Dunsinane za nadaljevanje Machbeta, nezaslišana aroganca. Takisto velja za njeno delo, pravi mojstrica prevoda. To sta torej Dunsinane in Greig in ne Shakespeare in Machbet. Namreč: doslej so bili prevodi njegovih del tudi izključno moška stvar.

Škoda, da se je Jure Henigman – čeprav se vrhovnemu vojaškemu poveljniku poda tudi raskav glas – na premieri očitno zelo namučil, ker se je njegovega grla in glasilk očitno polotilo nekaj, kar prinaša ta ne-zima in ne-pomlad. Med premiero in prvo ponovitvijo (če ne štejemo predpremiere in še česa pred tem) so bili sicer zgolj trije dnevi, kar bi morda zadostovalo, da si njegov govorni aparat opomore, vendar verjamem, da so bili v gledališču tako in toliko modri, da vedo, kako resne posledice ima lahko srečelov z glasilkami. Po zadnjih informacijah je bilo na torkovi reprizi že vse po starem. V redu in brez opazne hrapavosti v njegovem glasu.

Siwardov lik je tej glasovni zadregi navkljub absolutno prepričljiv in Henigmanovi negotovosti z začetka študija te drame, ko mu, če sledimo njegovim besedam na tiskovki, ni bilo povsem jasno, kako ga značajsko artikulirati, ni bilo niti za senco mečeve ostrine sledu. Vsi, Jana Zupančič kot kraljica Grouch, izjemni Matej Puc kot še en »wannabe« in končno tudi zaresni kralj Malcolm ob konkurenčni kraljici Grouch iz vzporedne zgodbe, Jaka Lah kot Macduff in Primož Pirnat kot Egham, oba zvesta in preskušena Siwardova poveljnika, vsi štirje vojak, mladci z zgolj nekaj gledališkimi izkušnjami in z nobeno vojaško, Otrok vojak, ki so mu naložili kar obsežen in vsebinsko zahteven samogovor, so dobro opravili igralsko delo. Mali Tosja Tič je bil naravnost presenetljiv in zagotovo nad pričakovanji za dečka njegovih let. Mama in ata nimata s kraljestvi tam na Otoku nič, z igralstvom pač… Res dober občutek. Z nekaj več moči v preponah in tovrstnih vaj bi vojaško zvenenje glasov mladih vojakov učinkovalo bolje tudi, kadar niso postrojeni na odrski rampi in kadar so obrnjeni proč od občinstva. Besedilo je namreč izjemno in škoda bi bilo sleherne v odrskih vlakih izgubljene besede.

Od preskušenih govorcev, igralcev MGL v manjših vlogah, ki so stebri tega glavnega mestnega teatra (a ne tudi glavnega v mestu), smo seveda doživeli pričakovano zanesljivost in prepričljivost. Scena z enostavnimi elementi, odlično svetlobo in sijajno glasbo izvrstno vzpostavlja dogajanja, prizore v povsem različnih okoljih in situacijah – od gozdnih eksterierjev v različnih urah dneva in letnih časih – do vojaškega ali grajskega dvorišča in vaškega trga do glamuroznih, dvornih ali kočarskih interierjev. Tudi zaradi kostumov se nam zdi, da smo tam nekje na obali mejne reke Essex, na dvoru ali v gozdu v tistem času in kdaj kasneje tudi v Iraku ali v dolini Šentflorjanski.

Dramaturško je to natančno analizirana in vzpostavljena uprizoritev, kljub nekaterim delom besedila, kjer za sodobno rabo, kot je povedala Eva Mahkovic na srečanju z novinarji, umanjkajo avtorjeva navodila; Morda je v prvem delu zahtevno besedišče razpotegnjeno v nekoliko prevelik časovni okvir in – za spektakel premalo borbenega, ostrega giba. Še posebej, če vzamemo v obzir, da so bojevanje z meči vadili v japonski borbeni šoli. Morda bi kakšna vaja iz zakladnice križarskih pohodov na Jutrovo bolj »sedla« v tej kruti zgodbi. V drugem, sicer krajšem delu, se zdi gostota dogajanja pravšnja. Učinkovito angažira in zadrži gledalčevo osredotočenost.

Z veseljem in pripravljen na pomembne podrobnosti si jo bom – ne glede na dolžino in premalo dinamični prvi del, skoraj gotovo šel še enkrat pogledat. In poslušat. Andrej Pengov.
Še to: V prispevku uporabljene fotografije z vaj in glasba iz predstave Dunsinane so delo fotografa Petra Uhana, skladateljsko delo pa mojstrovina avtorjev, ki se podpisujeta kot Silence.