Vsak Orgon ima svojega Tartuffa; Vsi Tartuffi imajo svoje Orgone. Tokrat v MGL.

Tartuffe, tretjič v MGL, dvajsetič na slovenskih odrih, tokrat kot Slepar v dramatizaciji Brine Klampfer in režiji Tina Grabnarja.

Jeana Baptista Poquelina ali popularneje in bolj umetniško – Molièra in njegovega Tartuffa, se zdi, ni treba podrobneje predstavljati. Ali pač; Morda prav zaradi absolutnega in brečasnega besedila upoštevaje prevajalske in poustvarjalske podčrtaje; Prevajalec Primož Vitez, mojster (francoske) jezikovne izjemnosti, profesor za francoski jezik na ljubljanski filozofski fakulteti, jezikoslovec, dramaturg in glasbenik, je v prevodu iz leta 2015 za podnaslov uporabil eno od mnogih zelo prilegajočih se karakternih oznak tega antijunaka – po zelo pogostih hinavec in svetohlinec v prejšnjih poslovenitvah – najbrž še bolj prepričljivo in temeljito: slepar.

V MGL bomo odslej gledali kraljevsko igro Tartuffe ali Slepar v kostumih, ki nas sami po sebi ne prestavijo v čas Louisa XIV, ko je bila sprva skritizirana in na festivalu pred 355-imi leti v Versaillesu tudi prepovedana; zaradi pričesk in maske, v katere so »oblekli« (in tudi slekli) nastopajoče pa se nam tri in pol stoletja kasneje pred našimi očmi dogajajo tudi nam kot zelo bližnja maketadrugegatira, teššest in morda prav kmalu tudi kot štajerskamagna ali sosednji raškiglifosfat in lendavskifracking; Premierno bodo dvajseto slovensko uprizoritev te grenkopekoče komedije uprizorili v petek, prvega sušca, v režiji mladega Tina Grabnarja z ekipo njegovih stalnih sodelavcev tako iz njemu bližnjega zvečine ali vsaj približno generacijskega ustvarjalnega zakladja pa tudi drugih, že zelo uveljavljenih gledaliških ustvarjalcev. Dramaturginja je Brina Klampfer, za likovno podobo so poskrbeli scenograf Dorian Šilec Petek in kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič ter oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak. Avtor glasbe je Mitja Vrhovnik Smrekar, lektorica Barbara Rogelj in oblikovalec zvoka Sašo Dragaš, študijsko pa je sodelovala tudi asistentka lektorice Jera Krečič.

Ob vprašanju, ki se je nanašalo na dokaj pogumno odločitev umetniškega vodstva MGL, da za tolikorat na slovenske odre postavljeno gledališko klasiko, ki zareže v vrhove družbene, pravzaprav oblastne strukture – ne glede na čas, v katerega stopa s posamezno uprizoritvijo in ki so jih na oder postavljali mojstri slovenske odrske besede in scene, zaupa mladi ekipi, je Barbara Hieng Samobor med drugim povedala, da ustvarjalcem te predstave ni prav nič sveto; Uporabljajo vse, najrazličnejše gledališke prijeme in iz tega skušajo ustvariti nekakšen nov gledališki jezik.

Z dramaturginjo Brino Klampfer smo pogovor začeli o tem, kaj današnjim dramaturgom sploh še ostane, saj je Molière že vse napisal, tudi za dramaturško in režijsko rabo, ne zgolj kot avtor večkrat popravljanega besedila, se pravi, kot dramatik.

Iskali smo tiste dele Tartuffa, je med drugim povedala, ki nas tudi danes nagovarjajo. To je bil ključni kriterij za posege v Molièrovo besedilo. Prva oporna točka je bil – seveda slepar… Vprašali pa smo jo tudi, kdo, zares, je gledališka Brina Klampfer?

S prav enakim vprašanjem, kot smo ga naslovili dramaturginji, smo začeli pogovor tudi z režiserjem Tinom Grabnarjem… No, resnici na ljubo, šele potem, ko smo na hitro preleteli njegovo dosedanje odrsko ustvarjanje.
Kar je Molière napisal pred več kot tristo leti, je poudaril Grabnar, smo skušali približati današnji publiki in gledališki logiki… Naš Tartuffe ni politik in tudi ne cerkveni dostojanstvenik; razkrivali smo postopke, s katerimi uspe pretentati kogar koli že. Pravzaprav slehernega, na katerega naleti. V prvi vrsti Orgona, seveda…

V dvajsetem slovenskem Tartuffu Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl in Matej Zemljič. Med avtorske posege ustvarjalne ekipe, ki je to predstavo postavila na veliki oder MGL je tudi odločen poskus približevanja pomembnosti in v enaki meri karakternega luščenja obeh nosilnih likov – Orgona in Tartuffa; ena od izvirnih Molièrovih zamisli je bila, da bi se ta gtrenka komedija pravzaprav imenovala Orgon. Da jo je po Versailleski prepovedi prenavljal do kralju vščečne različice, smo že povedali, nismo pa omenili, da so v predstavitvenem gradivu za repertoar sezone 18-19 v dramaturškem oddelku glavnega ljubljanskega gledališča pripravili sijajno besedilo z, mislim da 67, morda tudi 97 sopomenkami za tarifa. Pred dvema dnevoma so ga s spletne strani gledališča, žal, umaknili in tudi v sicer premišljeno in sila uporabno sestavljenim gledališkem listu ga niso poobjavili, tako da za ta prispevek, ki sem ga za Radio KAOS pripravil Andrej Pengov, nisem mogel in utegnil preveriti, katera od navedenih številk je prava. Sicer pa je dramaturginja v najinem pogovoru povedala, da bi se še kakšna našla… Morda mi to uspe potem, ko si bom predstavo Tartuffe ali Slepar tudi ogledal. Fotografije, ki smo jih uporabili v tem izdelku, so delo Petra Giodanija, vse drugo pa je moje delo. Brez heca (in honorarja).

Na svidenje v MGL. V petek zvečer in potem še kdaj… Morda že prihodnji četrtek v Kinu Šiška na MGL&AGRFT VOLUME 9, na koncertu igralcev MGL in študentov AGRFT.

Vsak Orgon ima svojega Tartuffa; Vsi Tartuffi imajo svoje Orgone.  Tokrat v MGL. Vsak Orgon ima svojega Tartuffa; Vsi Tartuffi imajo svoje Orgone.  Tokrat v MGL. Vsak Orgon ima svojega Tartuffa; Vsi Tartuffi imajo svoje Orgone.  Tokrat v MGL. Vsak Orgon ima svojega Tartuffa; Vsi Tartuffi imajo svoje Orgone.  Tokrat v MGL. Vsak Orgon ima svojega Tartuffa; Vsi Tartuffi imajo svoje Orgone.  Tokrat v MGL.

Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *