Znova o gledališki skulpturi: Kos plastike na Mali sceni MGL.

Ira Ratej, dramaturginja: To je neke vrste projekt v projektu – likovna umetnost v gledališki igri. Eden od središčnih likov likovnik, trendovski multimedijski ustvarjalec Haulupa, ki ga igra Gašper Tič, se gre performans znotraj te komedije in je del njene strukture. Gregor Gruden, Michael: Ta vloga je zame posebej zanimiva. To je prvič, da igram očeta. Občutek, da te občinstvo posluša, pojavi se v realnem odrskem času, je izjemen. To seveda ugotoviš po njihovih reakcijah in morebitna trema hipoma izgine.

Na Radiu KAOS ne moremo brez umetnosti, Tudi če gre zgolj za komedijo. Kosu plastike, ki jo je režiral Primož Ekart in ki so jo premierno odigrali na Mali sceni MGL prvi četrtek v februarju, smo v programu Radia KAOS namenili že kar nekaj prostora in časa. V tednu po premieri so bile na sporedu še tri ponovitve, na četrto ponovitev pa bo treba počakati vse tja do zadnjega petka v tem mesecu. Čeprav so odri mestnega teatra te dni tako rekoč polno zasedeni – nemalokrat tudi s tremi predstavami ali gledališkimi dogodki hkrati, verjamem, da se bo frekvenca uprizoritve tega Kosa plastike prihodnjih mesecih opazneje povečala. Igra in njena odrska postavitev si to vsekakor zaslužita. In zanimanje zanjo še dolgo ne bo opešalo.

Kljub temu, da so njeni ustvarjalci, večkrat pojasnili, da ne gre za plastiko v pomenu umetne snovi, ki jo vse več in preveč uporabljamo v vsakdanjem življenju in katere kosi ali drobci, celo plastični prah, vse bolj ogroža naša življenja in okolje, se človek ne more navaditi na rabo izraza, kot si jo je zamislil njen avtor, dramatik Marius von Mayenburg, češ, da središčni predmet, okrog katerega se zvrtinči zgodba in nagnetejo liki domnevna je domnevna ali umišljena likovna stvaritev, kip, z umetnikovo roko v neko podobo, v plastiko oblikovan likovni izdelek. Umetnina, kos umetnine ali vsaj poskus umetniške stvaritve. Ampak, tako pač je. Tako je avtor zapisal besedilo.

O tem in še o marsičem smo se pogovarjali z nekaterimi ustvarjalci te predstave neposredno po izjemno dobro sprejeti, sila uspešni premieri. Bilo je tisti četrtkov večer, ko se je noč že lomila proti petkovemu jutru. Končali pa smo v petek – cigaretni dim ali dva in kak požirek kave – pred poldnevom.

Z dramaturginjo Iro Ratej smo govorili že po prespani po-premierski noči. Iskali smo manjkajočo odpadno plastično embalažo. Z njeno pomočjo smo obnovili Kos plastike umetnika Halupe… Se reče Gašperja Tiča.

Gregor Gruden je ustvari lik Michaela, gospodarja družine, soproga, očeta, zapeljevalca služkinje in vzgojiteljice sina Vincenta – Jessicce, ki je hkrati zaupnica vsakega od družinskih članov in ki je – za razliko od predhodnice Poljakinje, Nemka, s knjižnim govorom maternega jezika. Mlademu stanovskemu kolegu Roku Prašnikarju je pomagal tudi z očetovskimi nasveti. Tremo so premagali na odprti generalki in predpremieri, ko jih je občinstvo dodobra preskušalo s salvami smeha, takrat, ko bi morale replike kot rafal padati ena za drugo. Tudi o tem, kaj je bila največja zadrega in največji užitek ter zakaj so režiserja sploh potrebovali … Tudi zato, ker natančno ve, kaj hoče in kaj naj igralec zares počne na odru.

Predstava je bila torej za skoraj 10 minut daljša od sprva predvidenega časa, ker se je, kot zatrjuje Gregor Gruden in pri tem malce pretirava, publika tako zelo vživela vanjo in jo podaljšala z nenačrtovanim smehom, tako da so igralci morali dogajanje na odru malo upočasniti. Po premieri smo posneli še dva pogovora z osebama, ki sta v tem prispevku večkrat omenjeni – z najmlajšim igralcem za katerega je Kos plastike profesionalni prvenec in režiserjem Primožem Ekartom. Objavili ju bomo v prihodnjih dneh. Morda kak dan pred četrto ponovitvijo te komedije, ki je napovedana za zadnji petek v februarju.

Prispevek je za Radio KAOS pripravil, posnel in realiziral Andrej Pengov. Uporabljene fotografije so delo mojstra Petra Uhana.