Župane ven iz parlamenta

Spoštovani!

Pokrajine, tako zelo opevani drugi nivo lokalne samouprave, so v petek neslavno pogorele v parlamentu. A če smo čisto odkriti, je bila njihova usoda zapečatena že pred časom. Spomnimo – v navalu predvolilne vročice leta 2006, ko so se lomila kopja v bitkah pred lokalnimi volitvami, je vlada napovedala skorajšen sprejem pokrajinske zakonodaje, ki da je že praktično pripravljena, treba je samo še pristaviti piko.

pokrajine.jpg

Takrat smo vsega hudega navajeni novinarji začudeno dvignili obrvi, ali se morda premier ne heca, saj pokrajine niso ravno mačji kašelj. No, pokazalo se je, da so (ali pa – smo) imeli prav tisti, ki nismo ravno skočili od navdušenja, saj je od Janševe izjave o skorajšnjem sprejetju zakonodaje in do dejanskega glasovanja minilo leto in pol. A časovni okvir sploh ni težava – Slovenija je na lokalni ravni dovolj konfuzna že brez pokrajin, zato leto gor ali dol sploh ne bi predstavljalo velike razlike. Težava je v tem, da je premier s svojo izjavo jeseni 2006 v tek spravil serijo dogodkov, ki so – prosto po Murphyju – napredovali iz slabega v
slabše.

Število pokrajin je morda resda preveliko, a hkrati ima minister Žagar žal prav, ko pravi, da je 14 pokrajin politična realnost v Sloveniji. Tako pač je, Prleki pač za živo glavo ne bodo v isti pokrajini s Štajerci, slednji se nočejo mešat s Prekmurci, Ilirska Bistrica hoče na Primorsko, v Kopru vpijejo, da z njimi nimajo kaj početi, na Istro so kot ponavadi vsi pozabili in tako naprej in tako naprej. To je slabo…

Še slabše je to, da so se – kakorkoli pogledamo – pokrajine oblikovane tudi tako, da bi lahko postale orodje v rokah ene politične opcije ali vsaj enega političnega pola. Razdelitev je bila namreč takšna, da je ruralni del Slovenije v vsaki predlagani pokrajini uspešno prevladal nad urbanim, še posebej v Ljubljani, za katero se minister Žagar nekako ni mogel odločiti, ali naj bi bila samostojna pokrajina ali ne…

Še slabše – če je to sploh mogoče – je bilo to, da so pokrajine predvidevale tudi razsutje javne uprave na štirinajst samostojnih uprav, ki bi vsaka na svojem področju vodile upravne zadeve. Ministru Virantu je ob misli na to seveda zaledenela kri v žilah, saj je ravnokar zaključil reformo javne uprave in to – priznajmo – dokaj uspešno. Pokrajinska zakonodaja pa je predvidevala štirinajst lokalnih šerifov, ki bi bolj ali manj nenadzorovano kopali po svojem vrtičku.

A glavni greh za propad pokrajinske zakonodaje gre kljub vsemu iskati v parlamentu, konkretno v dejstvu, da imamo lepo število poslancev, ki so hkrati tudi župani. To je glavna šibka točka slovenske lokalne samouprave in dokler ne bo uveljavljena nezdružljivost teh dveh funkcij, v Sloveniji pokrajine ne bodo zaživele.

Ustanovitev pokrajin namreč pomeni dosti manj pristojnosti za 210 slovenskih občin, od katerih se jih slabih dvesto napaja iz državnega proračunskega korita. Poslanci/župani pri tem igrajo ključno vlogo, saj lahko v svoji dvojni vlogi močno vplivajo na to, kam zaide kakšen milijonček evrov iz državnega proračuna. Z ustanovitvijo pokrajin bi njihov vpliv seveda usahnil, s čimer bi usahnila tudi praktično avtomatična izvoljivost tako za poslanca kot za župana. Pokrajine torej ogrožajo predvsem osebni politični interes določene skupine poslancev. Zato je pred naslednjim poskusom ustanovitve pokrajin – pa naj jih bo šest ali pa štirinajst – najprej potrebno spremeniti ustavo in vanjo zapisati, da poslanec ne sme biti hkrati tudi župan. Šele potem bodo poslanci tudi pri vprašanjih lokalne samouprave izpolnjevali svojo z ustavo zapisano nalogo – da bodo predstavniki vsega ljudstva in ne samo svoje občine.

A poraz pokrajinske zakonodaje ima še eno dokaj močno konotacijo: gre za zadnji veliki projekt Janševe vlade v tem mandatu, če odmislimo predsedovanje, ki ga je Janša podedoval. Rezultat je katastrofalen. Janša je bil na vseh frontah poražen, še tam, kjer bi lahko kazal uspeh, pa mu v hrbet skače inflacija. Gospodarske in socialne reforme niso bile izpeljane, resolucija o razvoju je ostala točno to – resolucija, »uravnoteženje medijev« se mu je vrnilo kot bumerang, predsedniške volitve je samoiniciativno interpretiral kot znak nezaupnice vladi, za konec pa je parlament zavrnil tudi pokrajinsko zakonodajo. Končni rezultat prvega mandata Janeza Janše je tako – pa naj nam bo to všeč ali pa ne – uboren. A gotovo je še prezgodaj reči, ali bo to premalo za drugi mandat. Glede na bizarnost slovenske politike je celo popolnoma možno, da je padec pokrajin povečal Janševe možnosti za nadaljnja štiri leta na Gregorčičevi.

Kdo ve, morda pa bo res konec sveta.

Tedenski komentar je spesnil Človek Lubenica, prebral pa sem ga Aljaž Pengov Bitenc.

[coolplayer]
mms://217.72.76.71/KAOSOD/prispevki/20080204_komentar
[/coolplayer]

foto: Služba Vlade za lokalno samoupravo in regionalizem

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *