Glasbeno-delavske zgodbe Sindikata Mladi plus

Za Radio Kričač so zasnovali oddajo z izborom glasbeno-delavskih zgodb

Na Sindikatu Mladi plus poslušajo muziko in jo delijo na družbenih omrežjih. Pozorni so na zanimive glasbeno-delavske zgodbe z vsega sveta, relevantne komade z zanimivim zgodovinskim ozadjem in pomembnim družbenim, političnim in ekonomskim kontekstom in na sploh na družbenokritično muziko, ki je vsaj približno povezana s tem, kar počnejo oziroma predstavljajo.

Za Radio Kričač so zasnovali oddajo z izborom glasbeno-delavskih zgodb. Stvar so se lotili v dveh delih: najprej smo poslušali in se ozrli na starejše sindikalne klasike, delavske pesmi ipd., ki so zaznamovale zadnje stoletje, in ki kot nekakšni palimpsesti nosijo več plasti politične, socialne, ekonomske kulturne zgodovine ter nam hkrati pripovedujejo o pomembnih delavskih, kulturnih, socialnih, družbenih in drugih emancipatornih bojih, ki so zaznamovali včasih bolj, drugič malo manj oddaljeno preteklost. Pri tem nas v prvi vrsti zanima, kakšne vrste zgodbe lahko s pomočjo omenjene muzike odkrivamo danes, in na kakšen način so slednje aktualne in relevantne za današnji čas.

V drugem delu pa smo se premaknili v sodobnost oziroma v sedanjost, si pobliže pogledali oziroma poslušali sodobno kritično delavsko ali sindikalno uporniško, družbenokritično muziko ter se vprašali, kakšna vprašanja slednja odpira in kakšne odgovore ponuja.

1. del

1. Internacionala

Slavna delavska himna iz 19. stoletja je poziv k boju za pravičnejši svet s sporočilom, da bo upor uspel le, če bo mednaroden. Pesem so v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih koncih sveta za svojo vzele številne delavske, socialistične, komunistične, anarhistične in antikolonialne skupine. Nekaj časa je bila Internacionala uradna himna Sovjetske zveze, prepevali pa so jo na primer tudi študentje, ki so leta 1989 demonstrirali na Trgu nebeškega miru v Pekingu. Različnih interpretacij in priložnosti, ob katerih so jo igrali, je najmanj toliko, kot je prevodov besedila pesmi, ki ga je leta 1871 v francoščini napisal francoski socialist, revolucionar, poet in delavec Eugène Pottier.

2. Bronwen Lewis: Bread and roses
Stara delavska pesem, ki je leta 1912 nastala ob veliki stavki tekstilnih delavk v mestu Lawrence v ameriški zvezni državi Massachusetts. Njeno sporočilo je univerzalno in pravi, da delavke in delavci – torej mi vsi – nimajo pravice samo do preživetja, temveč do polnega in človeka vrednega življenja. Pesem, ki jo je napisal James Oppenheim in si naslov izposodil iz govora ameriške sindikalistke in feministke Rose Schneiderman, so prepevali mnogi, prerasla je svoje lokalne okvire, zašla v popularno kulturo in doživela priredbe v različnih svetovnih jezikih. Nič čudnega, da je več kot sto let pozneje še vedno aktualna.

3. Pete Seeger, Which side are you on
Besedilo za ta znani delavski komad, poklon uporu rudarjev v okrožju Harlan v ameriški zvezni državi Kentucky, je leta 1931 na kuhinjski koledar napisala Florence Reece, soproga enega od sindikalistov, ki so sodelovali pri omenjeni delavski vstaji. Pod tole izvedbo se je podpisal legendarni, pred dobrima dvema letoma preminuli ameriški trubadur in politični aktivist Pete Seeger, sporočilo pesmi pa je nesmrtno: ob veliki družbeni nepravičnosti in neenakosti je nemogoče ostati ravnodušen ali nevtralen ‒ treba je izbrati pravo stran.

4. Lily Eskelsen, Solidarity Forever

Besedilo za tole staro sindikalno himno – v sijajni izvedbi Lily Eskelsen, učiteljice, sindikalistke, glasbenice in aktualne predsednice ameriškega Nacionalnega združenja za izobraževanje (NEA), ene največjih sindikalnih organizacij v državi – je leta 1915 napisal Ralph Chaplin, ameriški pisec, časopisni urednik, umetnik in sindikalist. Seveda so se časi in sindikati z njimi od takrat nedvomno spremenili, pa tudi širši solidarnosti med delavkami in delavci različnih generacij in ozadij in drugimi izkoriščanimi, ranljivimi, nemočnimi družbenimi skupinami pogosto ne kaže najbolje.

5. Billy Bragg, There is a power in a union
Besedilo legendarne delavske himne, luciden poziv delavcem, naj se povežejo med sabo, There is a Power in a Union je leta 1913 napisal Joe Hill, švedsko-ameriški delavski aktivist, kantavtor in član organizacije Industrijski delavci sveta (IWW). Šlo je za radikalno delavsko združenje, ustanovljeno v ZDA na začetku 20. stoletja, ki je povezalo socialiste, anarhiste, marksiste, sindikaliste, migrantske delavce itd., vodilo pa jih je načelo, da se mora delavstvo združiti v enoten razred, ne glede na to v katerih panogah delajo posamezne delavke in delavci. Skupina IWW je aktivna še danes, Joe Hill pa je umrl mlad. Star je bil 36 let, ko so ga v sumljivih okoliščinah spoznali za krivega dvojnega umora in ga novembra 1915 usmrtili v Salt Lake Cityju. Njegove pesmi in ideje medtem živijo naprej.

6. De Colores
De Colores je naslov španske ljudske pesmi iz 16. stoletja, ki danes predvsem v špansko govorečem svetu velja za (glasbeno) klasiko, saj je del popularne kulture in šolskih predmetnikov, predmet neštetih priredb in interpretacij in sploh neusahljiv vir navdiha. Skozi zgodovino so pesem prepevali v raznolikih okoljih in ob različnih priložnostih. V štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja jo je populariziralo špansko katoliško duhovno gibanje Cursillo, kasneje pa je obveljala za neuradno himno ameriškega sindikata kmetijskih delavcev United Farm Workers (UFW), ki ga je nekdaj vodil legendarni ameriško-mehiški sindikalist in aktivist Cesar Chavez. De Colores se razlikuje od običajnih delavskih napevov, ki so pogosto bolj politični in udarni, saj gre za počasno in preprosto zgodbo o lepoti prelivajočih se barv in harmoniji narave. Vseeno so jo delavke in delavci vzeli za svojo.

7. Billy Bragg & Co., Union Maid

Delavska klasika, ki jo je leta 1940 napisal Woody Guthrie, legendarni ameriški folk glasbenik, znan po svojih angažiranih političnih, družbenokritičnih in delavskih glasbenih pripovedih, ki je v našem glasbenem kotičku že večkrat nastopil. Union Maid, pogled na delavski boj z ženske perspektive, je napisal kot posledico širšega spoznanja, da je vloga žensk znotraj sindikalnega gibanja velikokrat spregledana. Kot se za klasiko spodobi, so Union Maid prepevali mnogi, prerasla je svoje okvire, zašla v popularno kulturo, doživela nemalo priredb in se spreminjala skozi čas. Za problematično je veljala zadnja kitica, ki so jo Guthriejevemu izvirnemu besedilu sicer naknadno dodali njegovi kolegi iz skupine Almanac Singers, glasi pa se takole:
“You gals who want to be free, just take a tip from me;
Get you a man who’s a union man and join the ladies’ auxiliary.
Married life ain’t hard when you got a union card,
A union man has a happy life when he’s got a union wife.”
Omenjeni del pesmi sugerira, da so ženske sicer lahko prisotne in aktivne v delavskem boju in v sindikatih, a pri tem niso nujno enakovredne partnerke. Zato je bila predvsem zadnja kitica predmet številnih sprememb in priredb, tudi v spodnji različici je prilagojena današnjim, vsaj v določeni meri naprednejšim in enakopravnejšim časom.

8. Follow the Drinking Gourd

Follow the Drinking Gourd je ameriška ljudska pesem, katere nastanek je zavit v tančico skrivnosti. Izvirala naj bi iz zvezne države Alabama, odkril jo je amaterski folklorist, prvič je bila objavljena leta 1928, kasneje pa so ji dodajali besedilo in spreminjali melodijo. Legenda pravi, da naj bi pesem, ki je sicer velik vir navdiha in predmet številnih glasbenih, umetniških in drugih predelav, predstavljala nekakšen glasbeni zemljevid iz časa suženjstva v ZDA – t. i. drinking gourd je namreč drugo ime za ozvezdje Velikega voza –, s pomočjo katerega naj bi sužnji s plantaž bežali v svobodo. Toda še danes ni docela jasno, kot se za legendo spodobi, ali gre zgolj za posrečeno izmišljotino ali za dejanski glasbeni dokument nekega časa.

9. Mavis Staples – We Shall Not Be Moved

We shall not be moved je znana aktivistična in protestniška himna, ki je nastala pod vplivom afroameriške duhovne glasbe in sčasoma postala pravcati glasbeni palimpsest, na katerem se je nabralo več plasti politične, socialne in kulturne zgodovine. Pesem so namreč za svojo vzele različne družbene skupine – od ameriškega gibanja za državljanske pravice, številnih sindikalnih organizacij, študentov in delavcev, ki so v Španiji nasprotovali generalu Francu, do podpornikov čilske socialistične vlade na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Poje Mavis Staples, cenjena ameriška glasbenica, igralka in aktivistka.

10. Zélia Barbosa, Funeral do Lavrador
Čaroben glas Zélie Barbosa in znan komad Delavčev pogreb, posnet v šestdesetih letih prejšnjega stoletja oziroma grenka zgodba o tem, kako bo za mrtvega plantažnega delavca njegov grob edini kos zemlje, ki ga bo kdajkoli imel v lasti.

11. Kenen joukoissa seisot/Who are you standing with?
Tale glasbena izbira na prvi pogled nima nobenega smisla. Čudna, eksotična muzika, nerazumljiv jezik, pa še pust, enoličen video, v katerem na črnem ozadju gledamo tri obraze iz oddaljene zgodovine – Marxa, Engelsa in Lenina. Vendar pa gre za popularno finsko politično glasbeno klasiko, ki nas odpelje nazaj v zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, v zlato obdobje politične muzike na Finskem (http://bit.ly/2lhH14s). V družbo, v kateri je uporniška revolucionarna mladina, združena v raznih marksističnih, komunističnih in drugih levičarskih popularnih glasbenih kolektivih, verjela, da lahko človek s kritično, politično glasbo spremeni svet.
Naslov komada Kenen joukoissa seisot – avtor glasbe Kaj Cheydenius, finski skladatelj, avtorica besedila pa Aulikki Oksanen, pesnica in pisateljica –, v angleščino prevajajo kot ‘Who are you standing with?’, gre pa za zgodbo o tem, da na tem svetu ne bo ljubezni in pravice, dokler bomo čakali na božje usmiljenje in na sočutje tistih, ki so na oblasti. O tem, kakor pravi besedilo, da se proti nepravičnosti ne da boriti z rožami, da počasna simfonija ne more zaustaviti prelivanja krvi in da praznih želodcev ni mogoče napolniti s poljubi. O tem, skratka, da brez boja še nikomur ni uspelo spremeniti sveta.
Konec sedemdesetih je val finske politične muzike sicer počasi izzvenel, toda spodnja reč ni izgubila naboja in ostaja aktualna. Naš vir s Finske pravi, da je na primer še vedno precej priljubljena med tamkajšnjimi študenti, ki jo radi pojejo na svojih žurih.
»Who are you standing with?
Whose flag are you carrying?
There won’t be love
without justice.
There won’t be justice
without struggle,
no struggle
without a united front.”

12. Jacques Brel, Jaurès

Šanson velikega belgijskega pevca, umetnika, igralca Jacquesa Brela, znanega po tematiziranju družbene nepravičnosti in po svoji družbenokritični umetniški drži. »Jaurès«, presunljiva glasbena pripoved z zadnjega Brelovega albuma iz leta 1977, je svojevrsten poklon Jeanu Jaurèsu, karizmatičnemu francoskemu politiku, socialistu, časnikarju, pacifistu in članu širšega mednarodnega socialističnega protivojnega gibanja, ki si je do zadnjega prizadevalo preprečiti izbruh prve svetovne vojne. Istočasno pa gre tudi za zgodbo o delavskem razredu z začetka 20. stoletja, za pripoved o delavcih vseh vrst, ki so začeli garati že v rosnih letih, »se postarali, še preden so se rodili«, kot poje Brel, potem pa so jih poslali na fronto, kjer so umirali v moriji prve svetovne vojne. Jaurèsa je sicer že julija 1914 v Parizu ustrelil provojni atentator, sama vojna pa je nato zahtevala več kot 17 milijonov življenj. Med padlimi je bil tudi Jaurèsov dvajsetletni sin.

13. Andy Irvine, Where is our James Connolly

James Connolly (1868 – 1916) je irska ikona, padli revolucionar, politik, socialist, marksist, časnikar, sindikalist, publicist, teoretik, ustanovitelj Irske socialistične republikanske stranke, soustanovitelj sindikata Irish Transport and General Workers Union in eden od vodij paravojaške organizacije Irish Citizen Army, majhne, a dobro izurjene milice, ki se je v času znane velikonočne vstaje leta 1916 dvignila proti britanski nadvladi in skupaj z nekaterimi drugimi nacionalističnimi paravojaškimi skupinami razglasila neodvisno Irsko republiko. Na Škotskem rojeni sin irskih staršev je odrasel v revščini in zato ni dolgo hodil v šolo. Pri štirinajstih je vstopil v britansko vojsko, od koder je nato dezertiral, kasneje pa je živel in delal tudi v ZDA. 12. maja 1916 so ga zaradi sodelovanja pri velikonočni vstaji usmrtili, upor je propadel, vendar Connolly nikoli ni zares umrl. Njegova življenjska zgodba in delo sta zaznamovala polpreteklo irsko zgodovino in sta – in to ne samo na Irskem – ljudem v navdih tudi danes, njegove ideje in prepričanja pa živijo naprej in ostajajo aktualna.

14. Hannes Wader: Die Moorsoldaten

Med letoma 1933 in 1945 je v okrožjih Emsland in Bentheim, v močvirnatih predelih zvezne države Spodnja Saška na zahodu Nemčije, vzdolž meje z Nizozemsko, delovalo 15 koncentracijskih taborišč, kamor so nacisti zapirali svoje politične nasprotnike, komuniste, socialiste, sindikaliste, kasneje pa tudi Jehovove priče, vojne ujetnike in uporniške borce z vseh koncev Evrope. Tam naj bi bilo zaprtih do 180 000 ljudi. Med njimi sta bila v taborišču Börgermoor tudi rudar in sindikalist Johann Esser ter režiser in igralec Wolfgang Langhoff, avtorja besedila pesmi »Močvirski vojaki« (Die Moorsoldaten, 1933), danes slavne in mednarodno znane nemške uporniške levičarske himne, sicer pa trpke zgodbe o jetnikih na prisilnem delu v taboriščnih močvirjih, ki čakajo na dan, ko bodo lahko odvrgli svoje lopate in stopili svobodi naproti.

15. John Lennon, Working Class Hero

Pesem Johna Lennona iz leta 1970, zaradi katere so mu med drugim očitali, da ne ve, o čem govori. Kaj pa naj bi slavni rock zvezdnik, ki je v Liverpoolu odraščal ob materialno dobro situirani teti, sploh lahko povedal o delavskem razredu? Ne gre se spuščati v umetniško integriteto velikega glasbenika, velja pa poudariti, da smo vsi, ki se preživljamo z lastnim delom, vedno in povsod najprej delavci, ne glede na to, kakšen poklic opravljamo ali v katere lokale zahajamo.

16. Krystyna Janda, Ballada o Janku Wiśniewskim
Decembra 1970 je v pristaniških mestih severne Poljske izbruhnil val protestov in stavk, naperjenih proti odločitvi takratne oblasti pod vodstvom Wladyslawa Gomulke, generalnega sekretarja Centralnega komiteja poljske združene delavske stranke, da zviša cene hrane in nekaterih drugih življenjskih potrebščin. V kraju Gdinja, nedaleč od Gdanska, so policijske enote streljale na skupino ladjedelniških delavcev in jih več ubile. O eni od žrtev je Krzysztof Dowgiałło, poljski arhitekt in politik, napisal danes na Poljskem že ponarodelo balado. Ker ni poznal identitete padlega delavca, ga je poimenoval Janek Wiśniewski. V baladi pripoveduje o delavcih, nad katerimi se je znesla oblast, o svetu, ki je vse to videl, a molčal, in o žalujočih mamah ustreljenih protestnikov. Tolaži jih z besedami, da njihovi sinovi niso umrli zaman, temveč so padli za »kruh, svobodo in novo Poljsko«. Poljske ladjedelnice so šle pozneje še skozi številne turbulentne spremembe – od množičnih stavk in ustanovitve slavnega sindikata Solidarnost v Gdansku leta 1980 do prehoda v kapitalizem in kasnejše privatizacije. Vsakokrat pa so bili v središču družbenih napetosti najprej delavci.

2. del

17. Tom Waits, I Can’t Wait To Get Off Work

Veliki mojster Tom Waits s svojo pronicljivo zgodbo – sicer z več mogočimi interpretacijami in podtoni – z albuma Small Change (1976), ki naj bi jo napisal na podlagi svoje izkušnje, ko je pri šestnajstih delal v piceriji v San Diegu. Za vse ujete v duhamornih, enoličnih dead-end službah, ki človeku kradejo čas, jemljejo energijo in komplicirajo življenje.

18. Via Ofenziva – Proleter

Značilen vokal Esada Babačića, muziko Vie Ofenzive ter za udarno punkovsko novovalovsko vižo iz osemdesetih let, ki da misliti tudi danes.

19. Zabranjeno pušenje, Srce, ruke i lopata

Alija Sirotanović (1914 – 1990) – doma iz vasice Trtorići v Bosni in Hercegovini – je bil rudar, udarnik in eden najbolj znanih delavskih junakov v nekdanji Jugoslaviji. Julija 1949 je skupaj s tovariši v eni sami osemurni izmeni izkopal do takrat rekordno količino premoga – 152 ton. Za svoj dosežek je prejel odlikovanje, o njegovem življenju se je spletla kopica legend, kasneje pa svoj obraz posodil tudi bankovcu za 20000 dinarjev. Njegovo rekordno količino izkopanega premoga so kmalu presegli, na koncu pa naj bi Alija umrl reven in pozabljen, medtem ko bi ga danes, če smo nekoliko cinični, verjetno razglasili za tehnološki višek. Njegova zgodba pa je navdihnila tudi komad legendarnega sarajevskega benda Zabranjeno pušenje.

20. Jurki & basisti, Od dela se umira

Legendarni komad, primeren za vse priložnosti. Mi lahko samo dodamo: zaradi negotovih, začasnih, slabo plačanih zaposlitev, ki smo jih danes mladi ob pomanjkanju druge izbire pogosto prisiljeni sprejeti, bomo res težko dolgo in kvalitetno živeli.

21. Iztok Mlakar, Puntarska

“U meni zdej prebuja spet puntarski se duh,
marskteru vidim monu, ku žre zastonj mi kruh,
jen nikdar nič ne dela, vsamo iz kruha drek,
ma čakte, čakte, pršu bo zlati srednji vek.”

Današnja glasbena izbira ne potrebuje veliko pojasnil. Veliki mojster Iztok Mlakar in njegova Puntarska iz leta 1992, ki seveda ostaja aktualna tudi danes. V premislek.

22. Jani Kovačič, Na Škoflco

23. Katarina Juvančič & Dejan Lapanja, Luknjarska

24. Katarina Juvančič & Dejan Lapanja, Češnjev cvet

Sijajna zgodba mlajšega slovenskega kantavtorskega dvojca o partizanki, ki je nagovorila cel vagon žensk, da so skočile z vlaka, namenjenega v koncentracijsko taborišče.

25. Ryan Harvey: Old Man Trump

Woody Guthrie (1912 – 1967) je bil legendarni ameriški folk glasbenik, znan po svojih angažiranih političnih, družbenokritičnih in delavskih glasbenih pripovedih. V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je dve leti živel v javnem (!) stanovanjskem kompleksu Beach Haven v Brooklynu v New Yorku in preziral svojega stanodajalca, razvpitega in rasističnega lokalnega nepremičninskega mogotca, ki je temnopoltim onemogočil dostop do svojih stanovanj. To je bil čas, ko je, poenostavljeno povedano, ameriška Federal Housing Administration (FHA) gradnjo nekaterih stanovanjskih sosesk v New Yorku prek sistema podeljevanja subvencij in posojil zaupala zasebnim gradbenim investitorjem, ki so v novozgrajenih mestnih četrtih nato služili tudi s pobiranjem najemnine. O enem izmed njih je Guthrie tako napisal trpko pesem, ki so jo odkrili šele nedavno. S pomočjo pevke in umetnice Ani DiFranco in kitarista Toma Morella, ki je v naših glasbenih kotičkih že nastopal, jo je uglasbil Ryan Harvey, ameriški folk glasbenik in aktivist mlajše generacije.
Guthriejevemu stanodajalcu, ki naj bi pri gradnji kompleksa Beach Haven v sumljivih okoliščinah pospravil v žep 3.7 milijona dolarjev, pa je bilo ime – glej ga zlomka – Fred Trump, šlo pa je za očeta aktualnega ameriškega predsednika.

26. Deolinda, Parva que Sou
Grenka, a tudi duhovita družbenokritična glasbena zgodba, ki jo je za svojo vzela predvsem portugalska mladina v času, ko je v državo prišla trojka. O prekarnosti, o generaciji mladih, ki so prisiljeni delati zastonj in se zadovoljiti z drobtinicami. In ki se zato ne morejo odseliti od staršev, se docela osamosvojiti in postaviti na lastne noge ter so tako prisiljeni odlagati pomembne življenjske odločitve v nedoločljivo prihodnost. Same resne kompleksne teme, s katerimi se mladi soočamo iz dneva v dan, preoblečene v nekakšen ‘neofado’ sodobnega portugalskega benda Deolinda in zavite v čaroben vokal pevke Ane Bacalhau. Tri minute in pol pravcate glasbeno-protestniške mojstrovine.

27. Hladno pivo, Firma

Udarna zgodba o tranziciji, privatizaciji, triumfu kapitala in o pogorišču, ki ostane za njim.

Muzika

28. Jiuye (九野), Ime mi je Jin Huang

Kitajski ženski folk kvartet, sodobna pekinška feministična glasbena skupina z imenom Jiuye (九野) ustvarja za kitajske migrantske delavke in se z glasbo bori za boljši jutri. Uspelo nam je izbrskati spodnji komad, pri katerem gre za sodobno glasbeno-delavsko zgodbo z naslovom Ime mi je Jin Huang o, poenostavljeno povedano, trpkem vsakdanu kitajskih migrantskih delavk, ki v lovu za svojimi sanjami odidejo od doma, garajo cele dneve in na sploh nimajo veliko od življenja.

29. Tom Morello/The Nightwatchman: Union Town

O delavskem boju, uporu, sindikalizmu pripoveduje Tom Morello, ameriški glasbenik, politični aktivist in nekdanji kitarist benda Rage Against The Machine.

30. Mohammad Ali, Precarious Work
Mohammad Ali Aumeer je mladenič doma iz Toronta, glasbenik, aktivist, sindikalist in pomemben član angažiranega umetniškega kolektiva s pomenljivim imenom Socialist Hip Hop. Muziko in umetnost razume politično ter jo ima za orodje, s katerim je mogoče doseči prelomne družbene spremembe in zgraditi boljši svet od tega, v katerem živimo danes. Na mladega raperja bomo v prihodnosti še kako pozorni, tu pa je njegova glasna in iskriva zgodba – z jasnim agitacijskim predznakom – o prekarnosti, prekarnem delu, o prekarnem življenju, uporu in o vsem, kar spada zraven. Mohammad naj bi komad spisal v času, ko se je bil po končanem šolanju prisiljen soočiti s pomanjkanjem priložnosti na trgu dela. Zdaj se z umetnostjo bori naprej.

31. Mr. Picketman, Fight On

Mr. Picketman je umetniško ime Američana Phila Meze, zaposlenega v eni od južnokalifornijskih izpostav trgovske verige Albertsons, predanega dolgoletnega sindikalista, aktivnega znotraj organizacije United Food and Commercial Workers International Union (UFCW), in ljubiteljskega glasbenika. Tale komad je nastal ob množičnih delavskih protestih v ameriški zvezni državi Wisconsin leta 2011, ko je novoizvoljeni republikanski guverner Scott Walker z zloglasnim proračunskim predlogom želel močno omejiti pogajalske pravice tamkajšnjih sindikatov, ki zastopajo javne uslužbence. Gre za pošten odmerek angažiranega in družbenokritičnega delavskega rapa, ki kar kliče k akciji.

32. Bruce Springsteen, Ghost of Tom Joad

Leta 1939 je ameriški pisatelj in kasnejši nobelovec John Steinbeck objavil roman Grozdi jeze (The Grapes of Wrath), zgodbo o obubožani družini Joad, ki se v tridesetih letih 20. stoletja – v času velike svetovne gospodarske krize – odloči zapustiti izsušeno, prašno, propadlo domačo Oklahomo in z vsem svojim imetjem poda na dolgo, težavno pot proti obljubljeni deželi Kaliforniji. Kjer pa namesto solidarnosti, pomoči in priložnosti za nov začetek, naletijo na nestrpnost, zavračanje, nasilje in izkoriščanje. Steinbeckova literarna klasika je danes del šolskih predmetnikov in ameriške popularne kulture – že leta 1940 je doživela slavno filmsko priredbo – in še vedno velja za izreden literarni dokument določenega prostora in časa, ki ostaja aktualen. Glavna oseba v romanu je Tom Joad, eden od Joadovih otrok, srboriti mladenič, ki se na začetku pripovedi vrne iz zapora in najde kmetijo svojih staršev zapuščeno, potem pa skupaj s svojci odpotuje na vzhod. Na koncu pa mu je – poenostavljeno povedano – zaradi sodelovanja pri organiziranju kalifornijskih migrantskih obiralcev sadja v boju za dostojne mezde za petami policija. Preden zbeži, v dramatičnem poslovilnem govoru materi zaupa svojo vizijo boja za pravičnejši svet. Njegovi zgodbi se je poklonil tudi veliki Bruce Springsteen, ki Joada razume kot arhetipsko podobo borca za pravice šibkejših in tistih odrinjenih na rob. In kot nekoga, čigar duh je treba znova obuditi. (Bossu dela družbo na odru Tom Morello, ex-Rage Against the Machine).

33. HK & LES SALTIMBANKS, On Lache Rien

Popularna, sijajna poskočna uporniška himna francoskega benda iz okolice Lilla, pripoved o družbeni nepravičnosti, neenakosti, demokraciji, uporu in izkoriščanju in o tem, zakaj se velja boriti nazaj.