19.FDF: Trst je (bil) naš. Kina ne damo.

Simon Popek, programski direktor FDF: Tokrat smo se ognili filmom z neposredno begunsko ali migracijsko vsebino, kar pa ne pomeni, da smo prezrli danes relevantne teme. Prav nasprotno: vsi filmi so aktualni in večina je izvrstnih. Med meni najljubšimi je zagotovo mehiški Viharna dežela... Zelo zanimiv je sklop Fokus z dobro prikazanim razmerjem med digitalnim in analognim filmom. Alessio Bozzer, avtor dokumentarca Trst, Jugoslavija: Trst in njegov trg Ponterosso je po spremembah v Jugoslaviji leta 1991 povsem opustel. Februarja 2015 so ga začeli prenavljati in prenovo končali 14 mesecev kasneje a ostal je prazen, pust. Sejmarske živahnosti, kot so jo zagotavljali jugoslovanski kupci ne bo več in dobičkov trgovcev tudi ne. To je bil sijajna tema za aktualni dokumentarec z dobrim zgodovinskim gradivom.

Vse v tem prispevku povedano in dokumentirano v programu tega radia lahko tudi vidite; Zakaj ta poudarek, ki je naši publiki in zvestim sledilcem vsekakor znan? Tokrat s posebnim razlogom – obiskali smo namreč začetek, pravzaprav otvoritveno projekcijo devetnajstega, pomislite, že devetnajstega Festivala dokumentarnega filma; Cankarjev dom, ki ga sedanja ekipa FDF-ja tako izborno pripravljala vsa ta leta, nas je za začetek presenetila in navdušila s filmom in poslovenjeno priročno rabo naslova Trst je naš!

Ta vzklik ima namreč v našem kolektivnem spominu izjemen pomen, vse od konca druge svetovne vojne in potem tudi od začetka petdesetih let; Mislim, da se je pisalo leto 1953 ter še nekajkrat tudi kasneje, ko smo sprva osvobajali, nato branili slovensko etično ozemlje, končno pa vzpostavljali našo zahodno mejo, mejo z Italijo, določeno z Osimskimi sporazumi; Pa še kak film, igrani celovečerec s prav takim naslovom, smo nedavno tega sestavili pri nas; Ampak, to je le del dolge zgodovine mesta, kjer so predvsem Slovenci, ja, pa tudi drugi narodi z območja nekdanje Jugoslavije in še prej Avstr-Ogrske sooblikovali zgodovino Trsta, mesta v Zalivu.

V petih programskih sklopih, od katerih je eden tradicionalno tekmovalni in ki je osredotočen na temo človekovih pravic in še štirih sekcijah, tri od teh združujejo skupni naslovi, kot so Aktualno, Družbeno Kritični; Intimni in Globalni Portreti ter Fokus, Kino Popotniki, se bo skupaj zvrstilo 22 filmov. Vsekakor moremo pričakovati, da je to dober, pretehtan pogled v raznovrstno sodobno svetovno produkcijo dokumentarnega filma. O tem smo se po projekciji filma Tržačana Alessia Bozzerja Trst, Jugoslavija, kot je izvirni naslov, katerega poimenovanje je tudi zaradi vsebinskih poudarkov v sekciji Miti, Ikone, Mediji in zaradi mitske povezave s čarovnijo, kot je film, v programskem uvodniku uporabljen za priložnostno prepesnitev v Trst je naš, kino je naš!, pogovarjali z vodjo filmskega programa v Cankarjevem domu, Simonom Popkom.

Urnik posameznih sekcij je sestavljen tako, da si je mogoče ogledati vse filme festivala, saj se zvrstijo večkrat in v različnih terminih. Priročno je organiziran tudi za tiste, ki so se priglasili za sodelovanje na spremljajočih dogodkih, kot sta seminar za mlade Nori na dokumentarni film in Strokovni dokumentarni maraton ali pa na predstavitev nove fotografske rakete, fotoaparata, da ne bo pomote. Cene vstopnic so več kot dosegljive tudi, če se med filmske dokumente odpravite posamično ali skupinsko.

Tričlanska mednarodna žirija bo izbrala najboljši film na temo človekovih pravic. Organizatorji to nagrado podeljujejo v sodelovanju z Amnesty International Slovenia.

In če se za hip vrnemo k otvoritveni projekciji – Alessio Bozzer je v pogovoru po projekciji na vprašanje zakaj v filmu ni nikjer videti kupovanja žvečilk, pakiranih v cigaretnim podobne škatlice, ki so bile obvezni del vsakokratnega zakupka na Ponterossu, priznal, da je bilo artiklov, po katerih se je spraševalo. še več… Vendar za žvečilke ni vedel. Pričevalci tistega časa mu tega pač niso povedali. Mladenič jih danes šteje dvainštirideset, tako da trgovskega razcveta Trsta ni doživljal, vsega pa mu tudi niso povedali… Razen tega, ob trgovalnih koncih tedna tisti Tržačani, ki niso bili lastniki trgovin, menjalnic ter kafičev ali gostiln, če le ni bilo treba, niso hodili v središče mesta, na njegovo obalo, okrog železniške in avtobusne postaje, kaj šele na Ponterosso.

Na otvoritvi devetnajstega FDF-ja, Festivala dokumentarnega filma je za Radio KAOS bil Andrej Pengov.