Včerajšnja prva od zadnjih dveh premier istega dela v tem letu, preden letošnja gledališka sezona v ljubljanski Drami zdrsne v zgodovinsko leto 2008, je ponudila prvo slovensko uprizoritev sodobnega gledališkega dela Bog masakra. Francoska igralka in dramatičarka Yasmina Reza, ki v domačem gledališkem okolju žanje tako priznanja kot zavračanja, se je že pred časom odločila natančno spremljati življenje Nikolasa, otroka madžarskih priseljencev, nekdanjega notranjega ministra in zdaj predsednika Republike Francije, gospoda Srakozyja. Njena portretiranja enega ključnih Evropejcev tega časa so Francozi že prebirali, zdaj načrtuje še več o njem. Morda kako gledališko delo; dobrodošla bi bila komedija; Socialna komedija…

Dela te krhke, 48-letno Parižanke z ruskimi, iranskimi in madžarskimi koreninami, napojenimi s sokovi židovske kulture Srednje Evrope, sodijo med največ igrane med francoskimi avtorji v Evropi in drugod. In povrhu ta dama zatrjuje, kakor razberemo iz gledališkega lista, ne po naključju opremljenega s fotografijami različnih uporab mobilcev, da ni bila nikoli žrtev rasizma ali antisemitizma.

Ljubljanska opera ima pred seboj dokaj vesel december, ki pa se lahko - če jim finančne muze ne bodo naklonjene - prihodnje leto kaj hitro prelevi v dolgotrajen glavobol. Odgovor na vprašanje “Kje je opera” pa je še vedno zanimiv. O prednovoletnem programu ljubljanske opere smo se pogovarjali z njenim ravnateljem, Kristjanom Ukmarjem

Za sedemdesetletnega angleškega dramatika Toma Stopparda, rojenega na Češkem kot Tomaša Strausslerja, je dramsko delo Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva (1967), »pobeg pred kaosom s pomočjo stila«. Premierno ga bodo v koprodukciji z E.P.I. centrom uprizorili v ponedeljek na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega. Ta drama, napisana leta 1967, je Stopparda uvrstila med najbolj znane dramatike dvajsetega stoletja. Sicer je njegov opus obsežen: od proze, prek igre za oder in radio do scenarijev za film in televizijo. Tudi z Mrtvima Rozenkrancem in Gildensternom.

Dramaturginja in lektorica je Magda Lojk, scenograf Damir Leventić, kostume je oblikovala Mateja Benedetti, avtorja glasbe sta Tibor Mihelič Syed in Marko Brdnik, luč je delo Andreja Koležnika. Prevod in režija sta delo Jureta Novaka, ki pravi, da je skušal slediti avtorjevemu miselnemu toku, tako, da ga je razpiral v neko popolnoma novo razsežnost in mu dodati četrto dimenzijo.

foto: Miha Fras