Ada. Biti pesnik je vse, biti znan pesnik je – nič (*). Pogumna slovenska operna noviteta

Katja Konvalinka, sopranistka v naslovni vlogi Ade: Že pred leti me je Ivo Svetina predstavil zamisel za libreto; pomagala sem pri iskanju skladatelja – prav takrat smo sodelovali z s skladateljem opere Junak našega časa – in tudi g. Svetetu je bil libreto všeč, tako da smo se kaj hitro dogovorili za sodelovanje. Predstava je izjemno zahtevna in izvajalci smo s kar največjo zavzetostjo sledili vsebinskim glasbeni in uprizoritvenim zamislim avtorjev... Ivo Svetina, pesnik, pisec libreta: Sprva si nisem mogel povsem dobro predstavljati, kako lahko trpka življenjska zgodba odrinjene sijajne pesnice Ade Škerl zveni v pevski, uglasbeni podobi. Skladatelju, pevkam, pevcem, glasbenikom, dirigentu, dramaturginji in režiserki sem popolna zaupal in kar sem videl in slišal, me je pretreslo in povsem prevzelo. Lik Ade je vzorčen lik poeta, pesnice, odrinjene iz ustvarjalne srčike naroda; tudi zato me obletava misel (*) genialne ameriške pesnice 19. stoletja Emily Dickinson, ki je zapisala: »...Biti pesnik je vse, biti znan pesnik je – nič.«. Tomaš Svete, skladatelj, avtor glasbe: Ob pisanju glasbe na takšno besedilo kot je Svetinova Ada, je pomembno, da gre vsa glasba – ne samo skozi glavo, ampak skozi telo; Skladanje je namreč izjemno fizično delo, saj je le tako izrazito empatična, čustvena in se potem kot neko sporočilo lahko močno dotakne tudi poslušalstva. Razumljivo je za izvajanje tovrstne glasbe potrebno ustrezno znanje, vendar bolj kot to je to stvar instinkta, intuicije pevca, pevke, instrumentalista. Izvedba je bila vsekakor avtentična.

Glavna slovenska operno-baletna hiša je v eksperimentalnem prizorišču »-3« omogočila Slovenskemu komornemu glasbenemu gledališču študij in izvedbo nove slovenske komorne opere Ada; Predzadnji torek v oktobru so jo uprizorili premierno, tri dni zatem je bila na sporedu prva, prvi petek v novembru pa si je bilo mogoče ogledati drugo ponovitev; In potem je – vsaj v tej dvorani – ne bo mogoče videti in slišati vse do aprila 2018. Pravzaprav škoda, kajti v »-3« se lahko, ker je uprizoritev postavljena na štirih ločena mini-prizorišča, zdrenja komaj kakih sto ljubiteljev sodobne slovenske operne umetnosti; Kljub simpatičnosti prizorišča in vtisa eksperimentalnosti ter ateljejskem vzdušju, bi bilo s to novo, čeprav komorno opero, vredno poskusiti na velikem odru; Razlogov za tak premislek je več; morda tisti, ki navaja na premajhno kapaciteto za obiskovalce, še najmanj pomemben.

Po prvih vtisih s premiere se zdi, da je glavni razlog za takšno umestitev te novitete, dejstvo, da gre po vsebinski in glasbeni plati za novo izvirno slovensko delo, ki sicer nosi v teoretski razvrstitvi oznako »komorna opera« – z izvirno zgodbo iz naših logov; To je uglasbena pripoved o življenju spregledane, zatrte umetnice, emancipirane ženske, ki so ji poklicni kolegi zaradi mnenj in pritiskov takratne politične in kulturne oblasti izmaknili možnost osebne in ustvarjalne uveljavitve. Drugi razlog, ki nas sili na večje prizorišče, je izrazito vsebinski, saj, da Ade Škerl (še vedno) ne poznamo, četudi nam je njeno ime (bilo) znano zlasti iz napovedi ali odpovedi kulturnih oddaj in prispevkov zvečine umetniškega programa nacionalnega radia nekako tja do sredine devetdesetih let minulega stoletja, tako rekoč do preloma tisočletja. Tretji razlog, da bi si za to delo želeli več uprizoritvenega prostora je predvsem glasbeni. Če ostanemo pri instrumentalni zasedbi, kot jo vzpostavi skladatelj, ki je predvsem pevcem – a ne samo njim, naložil zahtevno delo, bi bila razumljivost besedila na večjem odru in v večjem gledališču bržčas bistveno boljša. V drugem delu se z več melodičnosti, ki nikakor ni v škodo dramatičnosti, ta razumljivost uglasbenega besedja in sporočil sicer občutno poveča. Libreto se mestoma morda preveč osredotoči na dele Adinega življenja, ki ga mrcvari zvečine posredno a tudi zelo neposredno delovanje politične policije, udba imenovane. Ta vsebinsko močan poudarek povzroči, da se omehča morda najpomembnejši razlog, da se pesniški genij Ade Škerl, navkljub delovanju takrat močne ženske organizacije AFŽ in kasneje njenih izvedenk v SZDL, ni (z)mogel uveljaviti prav zaradi dejstva, da je ženska. Njena umetniška beseda prelita v pesmi in edino objavljeno zbirko Senca v srcu ni doživela javnega priznanja, ker so v tistem času pod slovenskim Parnasom kraljevali izjemni štirje pesniki in ker so njeno bolečino tehtali s političnimi vatli in oznakami defetizma. Pri mladih, ustvarjalnih tovarišicah se je takrat pričakoval zanos, ki ga je prinesla svoboda in udarništvo pri obnovi domovine, tudi v čustvih, ker je bila ženska erotičnost prej družbena slabost kot normalna individualna sla po življenju. Tudi če pustimo ob strani moč in kreposti takratnih uredniških, seveda moških presoj in poslovnih odločitev v naši največji založbi, katere sijajna direktorica je bila takrat ženska, in kjer je bil – zgolj kot primer – eden od argumentov, zakaj bodo izdali znameniti roman Na kmetih, mimogrede: še danes kroži krilatica, da bi bil pravi naslov Na kmeticah, to, da je avtor tega romana prav takrat menda gradil hišo.

Vsaj trije razlogi so torej, da bi si želel to komorno opero, ki je, tak vtis prevladuje, tako označeno a bolj zaradi nastanka, deloma zaradi zelo osebne, intimne vsebine, predvsem pa za, verjamem, zaradi pomanjkanja materialnih možnosti, videti na velikem odru in v večji dvorani. Glede na možnosti, kot jih ponuja prizorišče »-3« so bili scenska postavitev, kostumi in luč dobro premišljeni in učinkoviti, pevski nastopi profesionalni, upoštevaje zahtevno glasbeno neharmoničnost v prvem delu pa naravnost odlični. V dramaturškem in režijskem, torej mizanscenskem pogledu bi, tudi ob rešitvah kot so igra in zvočenje silhuet na – pravzaprav za – zaslonom in vstopi igralcev, se pravi, pevcev z različnih pozicij v gledališču na prizorišča in povezovanje prizorišč in obdobij z rdečo volneno nitjo, učinkovita domislica. Najbrž že kje videna, vendar za to zgodbo kar prava…
Neposredno po premieri smo pri ustvarjalcih predstave te krstne uprizoritve novega slovenskega opernega dela, skušali pobrskati za njihovimi občutji po, če sodimo zgolj po aplavzu, vsekakor uspešni uprizoritvi in poiskati še kak odgovor več na katero od vprašanj, ki so se zastavljala nam. No, meni osebno, ki takšne predstave spremljam z veliko mero pričakovanj in radovednosti hkrati.

Za Radio KAOS smo se torej pogovarjali z nekaterimi ključnimi ustvarjalci slovenske operne novitete Ada. Naša prva sogovornica je bila sopranistka Katja Konvalinka, ki je s petjem in igro prepričljivo oblikovala lik naslovne junakinje Ade. Gospa je vodja Slovenskega komornega glasbenega gledališča in tudi glavna producentka tega novega opernega dela, za katerega je libreto napisal pesnik in pisatelj Ivo Svetina, ki je bil naš drugi sogovornik.

Avtor glasbe je Tomaž Svete, mednarodno uveljavljeni glasbeni pedagog, redni profesor kompozicije na mariborski Pedagoški fakulteti ter glasbeni teoretik, tudi dirigent in kot zapišejo v gledališkem listu izjemno ustvarjalen in plodovit slovenski operni skladatelj, prejemnik več nagrad doma in v tujini. Ada je njegova deseta opera in hkrati tretja, napisana za Slovensko komorno glasbeno gledališče. Z dirigentom Simonom Dvorškom smo se pogovarjali o zahtevnosti te nove slovenske glasbene stvaritve, ki narekuje visoko stopnjo natančnosti v glasbenem, vsebinskem in mizanscenskem pogledu pa tudi o nenavadni zasedbi instrumentov, kot sta jo narekovala opera in njen skladatelj.

Med sedmimi solisti, ki jim je – vsakemu posebej, v duetih ali vsem skupaj v zborovskem partu, naložena zahtevna pevska in igralska naloga, smo takoj po premieri uspeli iz njegovega pogovora z avtorjem libreta, iztrgati tudi basista Antona Habjana, rednega člana ansambla SNG Opera in Balet Ljubljana, ki pogosto sodeluje s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem, med drugim je pel tudi v operi Junak našega časa Tomaža Sveteta, avtorja glasbe v Adi. Mimogrede – v nacionalni operni hiši je debitiral v Traviati z vlogo Barona Duphola, kot solist pa je nastopil tudi v operah Šolnik, Ples v maskah in Črne maske.

Več kot poldrugo uro trajajočo in z emocijami napolnjeno glasbeno predstavo, slovensko operno noviteto, ki, naj ponovim, je zagotovo več kot opera komornih razsežnosti, so ob že omenjenih umetnikih soustvarili tudi režiserka Eva Hribernik, dramaturginja Katja Gorečan, scenograf in kostumograf Jaro Ješe, asistent dirigenta in korepetitor Iztok Kocen, ter pevke in pevci Barbara Sorč v pretresljivem liku matere, Irena Yebuah Tiran v izjemno oblikovani vlogi antične pesnice Sapfo z otoka Lesbos, katere umestitev v libreto in v skladbo uprizoritev opazno obogati in sprosti začetno napetost v pripovedni in sporočilni ravni predstave, pa Tajda Jovanovič v vlogi Marte, Klemen Torkar v vlogi Vladimira, v vlogi Milana pa Rok Bavčar.

Predstavo ob instrumentalistih z izkazano visoko stopnjo prepričljivosti in tehničnega znanja – Nejca Avblja, Tamare Gombač, Irene Rovtar, Urške Rihtaršič in Tadeja Kopitarja – podpisuje tudi Komorni ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča. V prispevku uporabljene fotografije z vaj so delo mojstrice Darje Štravs Tisu.

Ado si je za Radio KAOS z zadovoljstvom, čeprav sprva na trnih in na ne posebej udobnem stolu, stisnjen nekam med publiko v prvi od dveh vrst, ogledal Andrej Pengov

———————
(*) Sporočilo genialne ameriške pesnice 19. stoletja Emily Dickinson, ki je napisala prek 1700 pesmi, od katerih pa je bilo menda le sedem objavljenih; Po mnenju mnogih literarnih zgodovinarjev je E.D. največji pesniški genij ameriške književnosti sredine pred-prejšnjega stoletja. Vseh 56 let življenja je preživela v mestecu Amherst v zvezni državi Massachusetts. Živo nasprotje njenemu na zunaj vse prej kot burnemu življenju pa so enkratna moč, širina in zanosnost njenega ustvarjanja. Smrt v vsej njeni človečnosti, morda še najmanj žalosti, je pogosta tema in motiv njenega ustvarjanja. (Deloma povzeto po blogu Tatjane Malec, Zaznamki; junij 2011.)

Ada. Biti pesnik je vse, biti znan pesnik je – nič (*). Pogumna slovenska operna noviteta Ada. Biti pesnik je vse, biti znan pesnik je – nič (*). Pogumna slovenska operna noviteta Ada. Biti pesnik je vse, biti znan pesnik je – nič (*). Pogumna slovenska operna noviteta Ada. Biti pesnik je vse, biti znan pesnik je – nič (*). Pogumna slovenska operna noviteta Ada. Biti pesnik je vse, biti znan pesnik je – nič (*). Pogumna slovenska operna noviteta

Oznake: