Brecht (Berger, Smole): Kdo je največji sovražnik divjih slonov

Z M. Bergerjem po predstavi Marina Abramović ali kako sem izgubil pot do Antigone

Sredi minulega tedna smo v prispevku o Drama festivalu, Presečišča imenovanem, ki se je imel končati včeraj s popoldanskim pogovorom v Drama Kavarni o uprizoritvah Hamleta in ki se je potem zares končal z nastopom Zagrebškega kazališta mladih in s to Shakespearjevo mojstrovino ter s koncertom cerkljanske skupine Kar Češ Brass Band na prostem pred Dramo, napovedali tudi prispevek o prvi predstavi tega festivala – Marina Abramović ali kako sem izgubil pot do Antigone.

To predstavo, ki je nastala v koprodukciji SNG Drama Ljubljana in Anton Podbevšek teatra iz Novega mesta in ki jo avtorji označujejo kot »uprizoritvena raziskava« so utemeljili, kot piše v gledaliških gradivih, z »… osnovnim vzgibom, ki je bil vozel etičnega, ki preči sodobno umetniško in politično prakso na pobočju, ki ga je Alain Badiou kot »strast do realnega« ritmiziral skozi vprašanja »jaz-a« in »mi-ja«, skozi vprašanja singularnega in kolektivnega. Ker je tudi sodobno(st) po postmoderni maska mita in razrednega boja, je bilo v pokrajino raziskave postavljeno Antigonino dejanje in performativna ontologija sodobne umetnice Marine Abramović.«

Po igralsko, se pravi govorno, jezikovno – v štirih in enem znakovnem jeziku, pevsko, gibalno in mizanscensko sijajno in precizno izvedenem posredovanju sporočil, katerih avtorji so Marina Abramović, Alain Badiou, Alenka Zupančič, Mladen Dolar, Slavoj Žižek, Jacques Lacan, Dominik Smole, G. W. F. Hegel, Bertolt Brecht, Srečko Kosovel, Sofokles, ki je zamejeno z dobro uro, se je zdelo, da smo s tem, kar smo videli, konzumirali vse. Ali skoraj vse; da nam je vse jasno in da vemo vse. Že prve četrt ure potem, pa se je izkazalo, da je to predstava za zajemanje nedosegljivega, za uživanje in nenehno spraševanje. Na nekaj vprašanj, še zdaleč ne na vsa, ki se po predstavi v valovih zgrinjajo na gledalca, smo vendarle dobili odgovore. Naš sogovornik je bil avtor koncepta, dramaturg in režiser Matjaž Berger.

Po Brechtovem Me-Ti/Knjigi obratov, Badioujevem Dvajsetem stoletju, Žižkovem Dobrodošli v duhovnem živalskem kraljestvu je Marina Abramović ali kako sem izgubil pot do Antigone četrti projekt v ciklu, ki ga simbolno poganja Brechtova misel varovanja divjine: »Največji sovražnik divjih slonov so udomačeni sloni.« To je še en navedek iz gledališkega gradiva k tej predstavi… Pri nastajanju tega performansa je sodelovalo še petnajst soavtorjev, strokovnjakov za različne gledališke discipline, opravila in jezike. Naj ob tem omenimo zgolj eno – estetsko, tudi svetlobno do konca izpiljeno sceno, ki jo na nebesnem svodu prekriva kitovo okostje, ki se ga spomnimo iz Bergerjeve režije Wagnerjeve opere Leteči Holandec lanskega januarja v Cankarjevem domu. Nas je namenoma Berger premišljeno postavil v drobovje največjega sesalca na svetu? Da bi se počutili še bolj po Brehtovsko – nevarno udomačeni…?

Škoda, da v teh dneh do počitnic predstave, v kateri igrajo Petra Govc, Sabina Kogovšek, Pavle Ravnohrib, Akira Hasegawa, Magdalena Reiter, Ana Pandur Predin, Maruša Majer, Joseph Nzobandora – Jose, Tomislav Jovanović – Tokac, Aja Koncilija in nastopajo baletne plesalke Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, ni več na sporedu ne v Drami ne v ATP-ju.

Nedeljski pogovor o uprizoritvah Hamleta v Zagrebu in Ljubljani je odpadel zaradi izredne odpovedi enega izmed planiranih govorcev. Predstavo Hamlet, v izvedbi Zagrebškega gledališča mladih pa si je ogledalo okrog 115 ljudi – toliko sedežev je bilo namreč na voljo, za sproščen zaključek festivala pa so, kot že rečeno, poskrbeli Kar Češ Brass Band, ki so godli tja prek enajste v nedeljsko noč. In še podpis: Andrej Pengov