Če bi bil Roza predsednik, bi bila Istra kmalu kot Katalonija

A n`č bat`, Roza ne bo predsednik in Istra še dolgo ne bo Katalonija. Andrej Rozman Roza, ko je še zbiral podpise za predsedniško kandidaturo: Tudi zaradi Slovencev. Ne zaradi ljudi, zaradi države, pač... Vedno se je treba bolj in bolj odpirat, ne pa se zapirat za bodečo žici... Z zaničniškim odmaševanjem Zaničniške verske skupnosti, ki je zelo skromna verska skupnost, bomo nastopili tudi na Borštnikovem srečanju; to bo kabarejsko, klovnovski verski obred, v katerem se bodo lahko vsi, ki so spregledali, zgrešili ali zanemarili moj predvolilni program, tam prepričali o njegovi naravnanosti in ustreznosti tudi za funkcijo državnega suverena.

Dva tedna je, ko se je uradno začela predvolilna kampanja pred volitvami za (novega) PRS; Predsednika Republike Slovenije. To je bilo vsekakor obdobje, sploh pa če računamo še tiste dneve – ducat ali dva jih je bilo pred tem, ko je bilo dovolj časa, da bi se tako na javni kot na privatnih televizijah in v drugih medijih – kar nekaj jih je tudi v mešanem lastništvu, enkopravno predstavili vsi, ki so se odločili sodelovati v tej tekmi za eno najudobnejših in – glede na formalno sistemsko raven – najšijo javno funkcijo; Če ne že najudobnejšo, pa zanesljivo najmanj tvegano.

Vendar te priložnosti, vsaj če se »enakopravnost« potrudimo razumeti kot enakost v možnostih, niso imeli vsi v javnosti omenjeni in z nekaterimi nedvoumnimi dejanji v tej smeri etablirani kandidati; Z »udobnostjo« nismo mislili, da funkcija predsednika slovenske države prinaša čezmerno carsko udobje, recimo poležavanje na zofah v izbranih družbah, potovanja po državi in državah, brezdelje in razkošje na robu pameti; S tem mislimo le na udobnost razkošja, ki si ga Človek ali Človekinja na tej funkciji lahko oteži zgolj sam, sama; Kar od predsedniške funkcije zahtevajo ustavna in zakonska določila, pa ni nekaj, kar bi bilo težko – ob ustrezni, ne nujno pretirani količini zdrave pameti in srednjedobrim podpornim aparatom (ekipo) – pošteno in dosledno uresničevati; V tem smislu gre vsekakor za udobje posebne, zveličavne vrste.

To je moral bil tudi eden od razlogov, zanesljivo pa ne edini motiv, da se je v tekmo podalo, če seštejemo vse, ki so bili premišljeno ali po nemarnem omenjani, skoraj poldrugi ducat pretendentov. Tako je bilo, kljub zanimivo in ne od muh utemeljevani pritožbi desetega – do ponedeljka je torej veljalo, da je v predvolilni kampanji z žegnom DVK sodelovalo deset oseb. Z včerajšnjo odločitvijo vrhovnega sodišča in današnjim žrebom na DVK pa je seznam devetih tudi dokončen.

Ni formalnih razlogov, da bi dvomili v odločitev DVK in Vrhovnega sodišča, ki sta zavrnila predsedniško kandidaturo Aleša Ivana Cepiča Ambassadorja zaradi zgolj 57-ih zbranih podpisov podpore, je pa, če demokracijo opazujemo z romantičnega zornega kota in z vidika ultimativne poštenosti, njegovo zatrjevanje, da je ta odločitev vsaj domnevno kršenje načela pravičnosti, ker nestrankarski kandidati niso dobili možnosti za ustrezne pravočasne priprave za volilna opravila, utemeljeno. Ampak v formalnostih, ki so skelet demokracije, vsebino pa naj bi tvorili mišičje, živčenje in krvotok, da o podstrešju ne ugibamo, so pač obveljale ustavne in zakonske omejitve. In, na žalost, tudi občinska pravila. Ne vemo, zakaj prvemu, ki se je že zelo zgodaj v javnosti pojavil kot resen potencialni kandidat na teh volitvah, o dr. Milanu Jazbecu govorimo, ni uspelo zbrati dovolj podpisov. Če je to sploh res edini, morda sicer ne zadostni, razlog za umik iz tekme, pa je bil vsaj še en verodostojni kandidat, ki ni uspel zbrati dovolj podpisov. Če bi se tisto, kar se v parlamentu pojavlja kot levica (ZL), vsaj malce bolj premišljeno organiziralo in morda v sodelovanju z nekaterimi nepovezanimi poslanci pripravilo tudi zanimiv načrt za javno nastopanje, ki bi vseboval politična sporočila, v katerih bi se mogli prepoznati njihovi pripadniki ali vsaj simpatizerji ali morda celo neopredeljeni iz molčeče večine, bi bila soočanja kandidatov gotovo pestrejša, po vsebini še bolj raznolika in bi morda spodbudila večjo volilno udeležbo, kot se bo zgodila sicer.

Že 46 odstotna udeležba na teh volitvah bo izjemen rezultat. Z udeležbo še koga, najbrž tudi Andreja Rozmana, bi bil ta rezultat po koncu pestrega obdobja javnih soočanj, blizu 60 odstotkov. Tako pa je ta kandidat uspel zbrati nekaj manj kot 1500 podpisov in kar je pomembneje, kljub zagotovilom, da mu pri kandidaturi pomagajo prekaljeni politični mački, potem, ko je bilo jasno, da s petimi tisoči podpisov ne bo nič, ni zmogel zbrati dovolj parlamentarne energije desetih poslancev, ki bi ga v kandidaturi podprli. Pri tem bi lahko kot argument omejevanja svobode kandidiranja uporabil tudi Plačilni nalog Inšpektorata Mestne uprave. Roza namreč ni postopal po določbah Odloka o posebni rabi javnih površin, točneje njegovega 28. (in/ali 26.) člena. Že ta »in/ali« bi bil v danih pogojih dobra podlaga za ugovor izrečeni kazni, kaj šele, da bi se morda mestna uprava in njen inšpektor najprej odločila za opozorilo o prekršku (hic!) in da mora podpise zbirati na najeti stojnici, ki je v lasti občinskega javnega podjetja. Kaj šele, da bi ga na to opzoril kak od tekmecev v soseščini.

Komu je s konstrukcijo svojega mesta za zbiranje podpisov zares škodoval ali kdo bi mogel biti z njegovima dvema piknik mizama zares ogrožen? Za zbiranje podpisov pred upravno stavbo MOL bi namreč moral na Oddelku za gospodarske dejavnosti oddati vlogo za posebno rabo javnih površin. In na tem mestu je bil naš umetnik pahnjen v zelo podobno pozicijo, kot jo je za svoj primer v prtožbi na DVK in Vrhovno sodišče opisal proučevalec in zbiralec družbenih procesov in naravnih sil, ki je, kot zase zapiše Aleš I. Cepič sam, iz omnivorja prek pranavorja zrasel v ambassadorja.

Z Andrejem Rozmanom Rozo smo se neposredno v programu Radia KAOS pogovarjali 14 dni potem, ko je predsednik Državneg zbora objavil Odlok o razpisu volitev za predsednika države. Pogovor poobjavljamo v celoti. Morda pride katero od njegovih programskih vodil prav tudi kateremu od štirih kandidatov ali kateri od petih kandidatk za predsednico, predsednika republike v postpahorskem obdobju. Nov mandat, tudi če bo izvoljen Borut Pahor, zanesljivo ne bo več pahorski, kot smo ga poznali doslej.

O predsedniških volitvah (tudi, a ne zgolj o tem) smo nedavno v dobro gledani ponedeljski večerni oddaji nacionalne medijske hiše videli tudi nastop te dni najbolj »ven štrlečega« ministra Erjavca, ki začuda ne kandidira in po prepiru v vodstvu stranke njegovi tudi nimajo svojega kandidata. Tudi tokrat je poskušal ustvariti vtis, da ima vedno prav. Tako je videti (ali še bolje – slišati) ker je njegov način komunikacije dokaj brigadirski, udarniški, tudi buldožerski, če hočete. Ampak – ni treba biti posebej natančen v analizi, že na drugi pogled se vidi, da se pogosto zmoti. Če omenim samo dve ključni stvari a še zdaleč ne edini. V predvolilni kampanji pred petimi leti je, kljub podpori veliko večje formalne skupine v njegovi stranki kot tokrat, podprl kandidata, ki je na volitvah izgubil. In zelo se je zmotil tudi v napovedih in ocenah o (pričakovanih) rezultatih arbitražne odločitve o meji s Hrvaško, ki je bila in bo tudi v tej predvolilni kampanji vsekakor »elitna« politična tema, in je močno povezana s tokrat – vsaj z njegove strani – močno favoriziranim kandidatom. Če ne verjame, naj skuša slišati hrvaškega EU poslanca Ivana Jakovčiča, Istrana od nog do glave in (zvečine a ne vsakič) prijatelja Slovenije in Slovencev, ki občasno ali stalno živijo na največjem hrvaškem (ja, in deloma tudi slovenskem) polotoku. Po mnenju našega sogovornika v tem prispevku, nesojenega predsedniškega kandidata Roze, bi ta del nekdanje SFRJ, zdaj v največji meri RH, zaradi mnogih posebnosti moral biti pravzaprav samostojno ozemlje. Bi po ponovnem vzniku Katalonske pomladi bila to še ena EU priložnost za trdneje in iskreno povezano prihodnjo Evropo?

Mnogi na naših (in nekdaj tudi naših) tleh bi se zaradi zgdovinskih izkušenj z Italijani predvsem v prejšnjem tisočletju, temu odločno uprli. Ampak pogovor o svobodni in samostojni Istri bi bila v soočenjih med osmimi poraženci in enim bodočim zmagovalcem v slovenski predsedniški tekmi vsekakor eminentna tema vseh devetih wanabe eminenc, od tega tudi enega pravega suverena. Na podlagi petletnih izkušenj, to Barbika zagotovo ne more biti. Kaj Barbika, Pahor… Borut Pahor? No, mogoče, pač? Pri tem bi mu, ne boste verjeli, lahko izjemno pomagal prav v predtekmi izpadli Roza. Andrej Rozman, slovenski pisatelj, pesnik in dramatik. Razlog več za razmislek o bistveno zmanjšanih Borčijevih možnostih za nov mandat.

S predsedniškimi kandidaturami sem se za Radio KAOS ukvarjal Andrej Pengov; posebej seveda z intervjujem in kandidaturo v nesojenega predsedniškega kandidata Andreja Rozmana Roze. Prijazen pozdrav do volitev. In… Srečno!

Če bi bil Roza predsednik, bi bila Istra kmalu kot Katalonija Če bi bil Roza predsednik, bi bila Istra kmalu kot Katalonija Če bi bil Roza predsednik, bi bila Istra kmalu kot Katalonija Če bi bil Roza predsednik, bi bila Istra kmalu kot Katalonija Če bi bil Roza predsednik, bi bila Istra kmalu kot Katalonija

Oznake: