Celjani, Beograjčani in Sarajevčani z aktualnimi dramskimi biseri

Eduard Miler o tujih in domačih gostovanjih na velikem odru ljubljanske Drame

Od minule srede do prvega marčnega petka, se je in se bo na velikem odru ljubljanske drame zvrstilo pet gostovanj celjskega in dveh tujih gledališč. Z atraktivnimi uprizoritvami nastopata tudi gledališči Jugoslovensko dramsko pozorište iz Beograda, ki se je v petek predstavilo z dramo Elijev stol Igorja Štiksa v režiji Borisa Liješevića, v soboto pa z uprizoritvijo Rojeni v YU v režiji Dina Mustafića. Obe predstavi sta bili povsem razprodani, kar se je že teden dni pred predstavo zgodilo tudi Sartovim in Pipanovim Muham, ki so jih predprejšnji konec tedna premierno uprizorili v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju.

Dober obisk in odziv pa so doživeli minulo sredo tudi Hallajevi in Strelčevi Knapi slikarji v produkciji istega gledališča. Sveženj gostovanj bo sklenilo Narodno pozorište iz Sarajeva, ki bo v petek, 2. marca, ob 19.30, nastopilo s predstavo Mortal kombajn poljskega avtorja Pawla Sale v tudi režiji Dina Mustafića. Petkova predstava Jugoslovanskega dramskega gledališča iz Beograda Elijev stol, ki jo je publika ob koncu nagradila stoječimi ovacijami, je z besedilom, načinom uprizoritve in izvrstno zasedbo, ustvarila prepričljivo ozračje nekdanje skupne usode ljudstev živečih na »brdovitom Balkanu« v raztežaju 80-let: od prve, prek druge svetove vojne do masakrov v devetdesetih, kjer je glavno prizorišče bombardirano Sarajevo.

Niti zgodbe, v kateri odsevajo nekdaj naše skupne usode in zatohlost matere Evrope pa tokrat povezuje zgodba judovske družine, ki se po iskanju prave identitete glavnega lika in strastni ljubezni na robu obstreljevanega mesta se konča z nenamernim incestom. Gre namreč za dramatizacijo istoimenskega romana Igorja Štiksa, kjer v praznem prostoru odra in njegove globine, brez sleherne scenografske opreme, z nekaj rekviziti, ki opredeljujejo narod, njegovo vero, kraj in čas dogajanja, ob peščici klavirskih tonov in vonju pražene kave Liješević ustvarja nežen esej o bolečini. O agoniji glavnega junaka in o ljudeh, ki izginjajo.

Po predstavi smo se z umetniškim vodjem Eduardom Milerjem pogovarjali o tokratnih dnevih gostovanj v velikem odru SNG Drama Ljubljana. Večer zatem je bila na sporedu druga predstavA Jugoslovanskega dramskega gledališča iz Beograda – Rojeni v YU, ki temelji na osebnih doživetjih in doživljanjih igralcev, na njihovih izpovedih, spominih, čustvih in na tistem, in na njihovem doživljanju SFR Jugoslavije. Z reminiscencami na tiste čase in kraje so poustvarili prostor, v katerem so odrasli, doživljali svoje ljubezni, doživljali svoje dobre in slabe trenutke v življenju, kot nekaj, kar je pravzaprav njihova shramba, ja morda celo zakladnica spominov. Izpovedi so dobro, dinamično prepletene. V začetku druge tretjine sicer dobri dve uri trajajočega nizanja zanimivih osebnih pripovedi, pogosto duhovitih, pa tudi liričnih in tragedičnih dialogov in zborovskega nastopanja, napetost in dinamika popustita in nastopi občutek že videnega. Nevarnost razvlečenosti in dolgočasja učinkovito pretrga pripoved o življenjski zgodbi slovenskega dramatika in pisatelja Dušana Jovanovića. Kmalu zatem zvemo tudi – tako rekoč iz prve roke – za večini povsem neznano življenjsko zgodbo Bekima Fehmiuja – svetovno znanega jugoslovanskega igralca albanskega rodu.

Leave a Reply

Your email address will not be published.