Četrtkov večer s kodo L, novo slovensko opero.

Fragmenti ljubezenskega diskurza francoskega filozofa Rolanda Barthesa so bili navdih avtorjem nove slovenske opere koda L; Kamor koli smo pogledali, se zapis tega naslova – v nasprotju s slovničnimi pravili – začne z malo začetnico; Zakaj že? Tega tudi po pogovoru z libretistko in dramaturginjo Evo Kraševec ter režiserjem in scenografom Roccom na glavnem slovenskem opernem odru, ne vemo; Morda se nam razodene po nocojšni krstni uprizoritvi, za katero je glasbo zložil Milko Lazar; Je pa res, da ju – vsaj z neposrednim in jasnim vprašanjem o tem – nismo nadlegovali, ker smo na nek način pričakovali, da nam tudi to stilno podrobnost, pravzaprav še eno skrivnost, ki jo vzpostavlja ta operna noviteta, razkrije delo samo; Če poskušamo naslov dosledneje sloveniti, za kar seveda ni nikakršne potrebe, saj bi s tem z odvečnimi formalizmi posegli v “pesnikovo” ustvarjalno pravico ter pričakovano čarobnost te stvaritve, bi mogli zapisati, da gre za Geslo L; In kaj vse je, kaj (z)more, kaj lahko pomeni ta enigmatični »L«? Nam se je najprej, tako po bližnjici, izrisala Ljubezen in najbrž nismo zelo zgrešili. Mora to ni ednini mogoči odgovor, saj če se za hip vrnemu k Barthesu mojstru mitov in znamenj ter njihovih pomenov, ki v Fragmentih na do tedaj neobičajni način obravnava prav to – ljubezen, namreč.

(Če smo dobro razumeli oba sogovornika, gre pravzaprav za mitologijo človekove magije, zloženo ali razmetano v fragmente, kjer se v Orfejskem mitu iz prve zemeljske razpoke ustvari okolje in atmosfera za razpravo, simpozij o erotičnem in hkrati arhetipskem (na obeh straneh vsake posamične stasti), ki je od nekdaj v človekovi naravi, prek hrepenenja, kjer se vzpostavlja romantični mit – vse do klimaksa, izpolnitve, kar je že po naravi stvari – vrhunec doživetja. Kar sledi je le še osvoboditev, kjer in ko se, kadar in če se, vzpostavi odnos med ljubeznijo in svobodo, njuno soodvisno razmerje s ključnim vprašanjem – kako ljubiti brez posesivnosti. Težko in zapleteno… Če se ta zahtevnost in zagonetnost razpre v novi slovenski operni stvaritvi, bomo videli, slišali, doživeli.

Tudi z, kot zagotavljata naša sogovornika, izjemnim soustvarjalnim deležem vse sodelujočih – glasbenim vodjo in dirigentom Markom Hribernikom, video umetnico Nataša Prosenc Stearns, kostumografinjo Belindo Radulović, oblikovalcem svetlobe Jasminom Šehićem, koreografom Lukasom Zuschlagom (vendar brez nastopov kolegic in kolegov iz baletnega ansambla), lektorico Nevenko Verstovšek, zborovodjo Željko Ulčnik Remic, koncertnimmojstrom Gregorjem Travnom ter avtorjem in izvajalcem glasbe na posnetkih Razalom Oklimom. Tu je še ena posebnost, ki samo podčrtuje enigmatičnost te operne novitete: Solistična zasedba tokrat nima alternacije. Nastopajo Nuška Drašček Rojko, Matej Vovk, Urška Arlič Gololičič, Robert Vrčon, Mirjam Kalin in Martina Zadro, pa seveda Zbor in Orkester SNG Opera in balet Ljubljana.

Morda je izhod, kot še zapiše Eva Kraševec v notornem dejstvu, nezlomljivi življenjski izkušnji, v arhetipih… ker pač ne moremo mimo svodbode, osvobojenosti, Liberté – mimo pojma, pomena, kot ga je vzpostavil Aristotel v Nikomahovi etiki Želja, ki jo nosimo v sebi, je večja od nas in moramo ji slediti z vso močjo našega bitja ne glede na tveganje… bistvo, ki je, kot vemo, očem nevidno. To bo bržčas tisto pravo razkritje kode L, (z začetno minuskolo, kjer pa je »L« zapisan z majuskulo), ki naj bi nas vrnila, kot beremo dramaturginem dodatku (Post scriptumu), v občutenje čistosti, lepote in globine.

Intervju in prispevek kot celoto podpisujem Andrej Pengov, pri realizaciji sta sodelovali Urška Pengov Bitenc z oblikovanjem zvoka, videa in režijo, z odličnimi fotografijami z vaj pa mojstrica Darja Štravs Tisu.

Na svidenje – v Operi in v programu Radia KAOS.