Družba je že odšla na pot

V pozdrav 10-letnici ŠKUC gledališča

V soboto,  pred desetimi dnevi,  bi morala biti, bila pa je bila teden dni nazaj,  v sredo zvečer.  Družba  na poti.  Popotovanje so prestavili zaradi viroze, ki je povzročila kar nekaj posegov v decembrski urnik Mestnega gledališča ljubljanskega. In marsikomu prekrižala načrte za obiske decembrskih premier ter drugih umetniških doživljajev na različnih odrih v belem mestu in po drugih krajih. Ampak trpka komedija, uprizorjena prvič pri nas, tokrat v koprodukciji s ŠKUC gledališčem, je, kot so nam priznali pričevalci s premiere, več kot uspela. Kak teden prej jo je na novinarski konferenci takole napovedala direktorica in umetniška vodja Barbara Hieng Samobor.

Igro 26-letnega angleškega dramatika Toma Daltona Bidwella, ki sodi med najbolj perspektivne dramske avtorje, so prvič uprizorili  lani v gledališču West Yorkshire Playhous. Prva njegova drama Risky & Fluke je bila nagrajena s prestižno nagrado Sunday Times NSDF Award, izjemne odzive pa je doživel ob dramskih delih na BBC, Radio 4, zdaj pa piše scenarije za BBC TV. Pri štirinajstih ga je močno zaznamoval ne-Hodgkinov limfom, ki ga je po številnih kemoterapijah prebolel; spremenil je odnos do življenja in – kot vse kaže, tudi do ustvarjanja. Smrti se loteva na humoren in ironičen način. Dramaturginja Zala Dobovšek.

Spoznamo pravzaprav zgolj to, da je njuno prijateljstvo dokaj nenavadno; avtor gledalcu prepusti, da si po svoje »napiše« zamisli, doživi končni razplet te zgodbe. Da gre za zunaj-serijsko besedilo – in najmanj, kar moremo reči – tudi nenavadnost v opisovanju osebnih in slikanju sodobnih družbenih odnosov »ob robu mesta Blackpool in današnje Angljie«, je pri prevajanju Družbe na poti na nek način mukotrpno, hkrati pa navdušujoče spoznaval tudi prevajalec Milan Štefe, sicer tudi eden od dveh glavnih likov in treh nastopajočih v tej igri.

Družbo na poti je težko uvrstiti v katerega od predalčkov ali omar v sicer bogati zakladnici dramaturške teorije. Zato je tudi  režiserjevo delo zahtevalo večjo natančnost in premišljeno postavitev prizorišča in dogajanja. Letna produkcija ŠKUC gledališča, ki prav v tem decembru praznuje desetletnico obstoja, obsega do tri predstave v lastni produkciji ali koprodukciji z drugimi skupinami in gledališkimi hišami. Lastnega vadbenega, kaj šele prireditvenega prostora nimajo, ustvarjajo pa pod okriljem Društva Študentski kulturni center. Prve odmevne in ambientalne predstave so igrali konec sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – zvečine kar mestih ulicah in pred ŠKUC-em . Gledališče pri ŠKUCU je s pomočjo dramske igralke Alenke Tetičkovič obudil režiser in dramaturg Alen Jelen. Njihova prva predstava je bila Človeški glas Jeana M. Cocteaua – s premiero prav na Mali sceni MGL.

Natanko teden dni pred 10 obletnico te prve premiere, pa sem za Radio KAOS o igri Družba na poti, snemal, zapisoval, prepisoval, rezal, montiral in v tem prispevku tudi govoril – Andrej Pengov. Ko mi uspe predstavo videti, vam povem kaj več. Morda s pomočjo katerega od njenih ustvarjalcev – med katerimi so ob že omenjenih tudi igralca Uroš Smolej, in Gaber K. Trseglav, lektor je Arko, scenografijo in kostumografijo je zasnovala Vasilija Fišer, oblikovalec svetlobe je Boštjan Kos, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, zvočne efekte pa je izbrala Sonja Strenar. Fotografije z vaj so delo Barbare Čeferin.

Enhanced by Zemanta

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *