Fassbinder, Marković Mathis in Horvat 45 let potem. Ljubezen se zgodi.

Ljubljanska Drama tokrat na novo odkritem Fassbinderplacu - z družbeno dramo Ali: Strah ti pojé dušo, odrsko priredbo Fassbinderjevega filma Strah pojest duša (v izvirniku: Angst essen Seele auf) oz. Vsi drugi se imenujejo Ali, kot smo naslov filma slovenili za domačo rabo... In še dva drobca iz besedila: Emmi (Nataša Barbara Gračner): Bogata bova, Ali. In potem si bova skupaj kupila košček neba. Salem (Iztok Drabik Jug): Zakaj neba? In še: Salem/Ali: Zakaj jočeš? Emmi: Kar sem tako srečna in obenem tako polna strahu. Salem: Ne se bat. Strah ni vredu. Strah ti pojé dušo... Sebastijan Horvat, režiser: Ljubezen se zgodi. Proti ljubezni ne moreš nič!

Nekdaj začasna garaža za prastarega tamovca, sicer še vedno uporabni tovornjak in delavnica z velikansko stružnico za obdelavo osi in koles vagonov in lokomotiv, vzdolžne lege, brez gledališke globine, je v minulih nekaj mesecih postala prizorišče krstne uprizoritve družbene drame, točneje, kot se izkaže v pogovoru z režiserjem Sebastijanom Horvatom, melodrame z naslovom Ali: Strah ti pojé dušo. Gledališka igra, točneje odrska priredba Fassbinderjevega filma Strah pojest duša (v izvirniku: Angst essen Seele auf), je nastala izpod peresa avtorja priredbe in dramaturga Milana Markovića Matthisa. In kje je ta nekdanja garaža in delavnica, ki je poslej ljubljanski Fassbinderplac; Tam nekje na dokaj prostranem območju med gorenjsko in kamniško progo, kjer najdemo tudi Želežniški muzej in zvrhano mero železniške arheologije v podobi bolj ali manj zapuščenih remontnih delavnic, »vrtiljaka« za preusmerjanje lokomotiv in vagonov, omrežja železniških tirov in tudi še povsem uporabnih lokomotiv, delovnih strojev na tirih in podobne zanimive železničarske krame; Samobor, Horvat in Marković Mathis so premišljevali, kako in predvsem kje uprizoriti to delo, saj je treba zanj poiskati čim bolj avtentičen prostor. Sebastijanov entuzijazem, ki je po Samoborjevih besedah tudi velik gledališki divjak, ju je pripeljal v remontno delavnico Slovenskih železnic, en pisk proč od muzejske zgradbe; Pred tem sta pregledala celo vsto avtentičnih, nekdaj proizvodnih in delavniških prostorov a noben ni ustrezal do te mere kot prav ta med množico malo uporabljanih tračnic.

Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Mathis je v gledališkem listu med drugim zapisal: V vsakem ljubezenskem odnosu obstaja trenutek, ko čutimo, da v bistvu ne poznamo niti sebe niti človeka, ki se je nenadoma pojavil ob nas, skupaj s tem pa tudi ne realnosti, ki je to srečanje omogočila. To je na primer trenutek prvega srečanja. Ta novi odnos s tujcem ustvari razpoko v našem doživljanju realnosti, razpoko, ki bi jo radi čim prej zapolnili, da bi lahko to novoodkrito ljubezen vključili v svet, v katerem živimo, da jo kljub vsem oviram naredimo mogočo. V trenutku, ko nam to uspe, vsaka možna radikalnost tega odnosa izgine. Toda Fassbinder nam, s soočenjem prvega in zadnjega Emmijinega in Alijevega plesa, ponuja vpogled v to, da je ta razpoka potencialno vedno tukaj in da kljub vsemu obstaja upanje, da človek, ki ga ljubimo, tako kot svet, v katerem živimo, za vedno ostane tujec.

Pogovor z režiserjem Sebastijanom Horvatom pa sva začela s – čim drugim kot novo umetniško lokacijo, tam med tiri.

Mladen Bogić, germanist, tam okrog sedemdeset jih šteje, zase pravi, da ima kot ravnatelj Železniškega muzeja Slovenskih železnic v Ljubljani sanjsko službo, v kateri lahko skoraj do konca izživi svojo strast do železnic. Odkar ve zase, je obseden z želez¬nico. Že od malega se igra z vlakci in v to življenjsko igro je investiral nemalo cekinov. Ko ga je dosegla Samoborjeva in Horvatova ponudba, da si na »njegovem« terenu omislijo še Fassbinderplac, je bil navdušen nad dejstvom, da v tem zapuščenem prostoru poleg želežniških in muzejskih, nastajajo še druge kulturne vsebine in da tu nastaja novo življenje, čeprav tu blizu že deluje zavod Zank Eme Kugler.

V družbeni drami, za katero Sebastijan Horvat pravi, da je pravzaprav melodrama, saj jo najbolj opredeljuje dramatična, pravzaprav tragična zgodba o ljubezni, sploh ne more biti drugače; melodramatsko, pač! Začetek in konec sta melodična, plesna, z mnogo mestoma robate, nerdone romantike in polno ljubezni. Pa sovraštva tudi.

Zahtevno besedilo ne preveč zapletene, vendar srce parajoče zgodbe so po Fassbinderejevi filmski predlogi, ob že imenovanih Milanu Markoviću Matisu in Sebastijanu Horvatu v odrsko uprizoritev prenesli tudi prevajalka iz nemščine Urška Brodar, prevajalec iz srbščine Jernej Potočan; scenograf Igor Vasiljev, kostumografka Belinda Radulović, skladatelj Drago Ivanuša, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek in lektor Arko ter pet njihovih assitentov, od katerih so kar trije prispevali besedila tudi za gledališki list.

Fassbinderejev film so za rabo v naši deželi posloveniki kot Vsi drugi se imenujejo Ali, ustvarjalci krstne odrske uprizoritve pa so jo naslovili Ali: Strah ti pojé dušo; igralsko ekipo so v nekaj-tedenskem interregnumu ob nekaj posegih v besedilo tudi nekoliko zmanjšali; Ta vmesni čas, ki je nastal zaradi nekaj obolelih igralcev in nekaj dodatnih tehničnih zahtevnosti, je oblikoval zasedbo, ko v vlogi glavnih protagonistov Emmi in Salema oz. Alija – nastopata Nataša Barbara Gračner in Iztok Drabik Jug, v drugih vlogah pa so Barbara Žefran, Boris Mihalj v alternaciji z Mitjo Lovšetom, Eva Jesenovec, Borut Doljšak, Damjana Černe, Tamara Avguštin, Saša Mihelčič, Vojko Zidar ter v še eni alternaciji Nik Škrlec in Gregor Podričnik.

Intervju z mladim igralcem, ki mu je naložena vloga iz naslova drame, Iztokom Drabikom Jugom smo posneli že pred dobrim mesecem in prvič objavili že pred dnevi, tokrat pa ga tokrat pripenjamo k prispevku, pravzaprav že kar k oddaji o dogajanju na novi ustvarjalni lokaciji v Ljubljani – na Fassbinderplacu.

Predstava bo uprizarjanja na lokaciji za železniškim muzejem, dostop je iz Parmove ulice, premieri sta nocoj, v petek in v soboto 15. in 16., prve ponovitve pa od 18. do 22. ter 27. in 29. marca.

Intervjuja z režiserjem Sebastijanom Horvatom in igralcem Iztokom Drabikom Jugom ter prispevek kot celoto podpisujem Andrej Pengov, za režijo, zvok in sliko je poskrbela Urška Pengov Bitenc, fotografije z vaj pa so delo mojstra Petra Uhana.

Fassbinder, Marković Mathis in Horvat 45 let potem. Ljubezen se zgodi. Fassbinder, Marković Mathis in Horvat 45 let potem. Ljubezen se zgodi. Fassbinder, Marković Mathis in Horvat 45 let potem. Ljubezen se zgodi. Fassbinder, Marković Mathis in Horvat 45 let potem. Ljubezen se zgodi. Fassbinder, Marković Mathis in Horvat 45 let potem. Ljubezen se zgodi.

Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *