Govori prihodnost. Prevzeta z življenjem in Življenjem drugih. V mali Drami.
|
Odločitev za repertoarno izbiro igre Življenje drugih je na predstavitvi pred premiero utemeljil ravnatelj Drame Igor Samobor; Ne zgolj o nadzoru države nad osebki tudi ljubezen med posamezniki in do dela, poklica, ja, mora tudi do države je bila odločilna.
Služba nadzora za zaščito partije in države, ki preraste v vojerstvo, ta pa v strast živeti lastno, svoje življenje; Če sledimo gledališkemu listu predstave in zapisu avtorja priredbe, režiserju, scenaristu in sooblikovalcu odrske svetlobe, senc in teme, Janu Krmelju, nas predstava Življenje drugih postavi v svet Erica Arthurja Blaira, bolj znanega kot Georgea Orwella in v njegovo ne tako zelo oddaljeno leto 1984; S to pomembno razliko, da je njegova dandanes bolj resnična fikcija Velikega brata nastala 35 let pred naslovno letnico in je v tehničnem in oblastnem pogledu še hujša, usodnejša kot zgodba iz filma Floriana Henckla von Donnersmarcka, ki je Krmelju omogočil motive za prepesnitev, predelavo za oder v Mali Drami. Vendar, kot med drugim zapiše filozofinja dr_Svetlana Slapšak, da igra Življenje drugih odpira intimno področje oz. psihološko specifičnost nekdanjega državljana v realnem socializmu (dogajanje je postavljeno v čas NDR, ko je delovala zloglasna tajna služba Stasi); to je, podčrta Slapšak, danes pač zgodovinska družbena formacija, ki je za preživetje režima in njegovih ključnih funkcionarjev z množičnim nadzorom vdirala v življenja drugih s kriminalno aktivnostjo države.
O vsebinskih in pomenskih učinkih predelave in prestavitve filmske uspešnice na odrske deske pa je v Drama Kavarni na zajtrku z novinarji govorila dramaturginja Diana Koloini.
Brez posebne zlobe in kakega namena, se človek lahko vpraša, kaj je danes drugače. Na polju vpletenih subjektov, postopkov in namena ter tehnologije takega početja je res nekaj malega videti drugače, cilji pa so bolj ali manj enaki, če kaj, so le bolj sprivatizirani. Kako pa vse to zareže v odnose ter povozi, v končni posledici dobesedno pregazi človeška življenja pa pred nas neusmiljeno in ultimativno razprejo avtorji, ustvarjalci odrskega Življenja drugih.
Kako so vse to pletli, doživljali in razpletali ustvarjalci te predstave, smo se pozanimali še pred premiero, ko je Janez Škof, ki je ostril – a kot ga je bilo razumeti – takrat še ne dokončno izostril lik prisluškovalca Gerda H. Wieslerja, na podlagi izkušenj kleno zatrdil:
Po tej sijajni in za nas, ki takrat predstave še nismo videli, dokaj nepričakovani karakterizaciji lika prisluškovalca Wieslerja in Škofove vloge smo Sašo Mihelčič, ki je ustvarila srca pleneč in kot se ob izteku zgodbe izkaže tudi tragičen lik popularne gledališke zvezde Christe-Marie Sieland ter Uroša Fürsta, ki je do konca zares, prepričljivo odigral dramatika Georga Dreymana, nas je zanimalo, koliko je v likih in igralcih ljubezni? Predanosti med njima, kot jo narekuje besedilo na eni strani in pripadnosti gledališču ter obeh likov in igralcev do tematike in sistema, režima, če hočete, na drugi?
In ja, šli smo pogledat. Premierno predstavo, še prej pa smo se nekaj več pogovorili tudi z Janom Krmeljem. Skušali smo izvedeti, zakaj se je lotil prav te vsebine, nekakšne gledališke predelave filma, narejenega leta 2006 in leto kasneje nagrajenega z oskarjem za najboljši tujejezični film, za katerega je slovenski filmofil, poznavalec in ocenjevalec Marcel Štefaničič zapisal, če nas spomin ni povsem zapustil ali premamil, da se konča mehko, z opuščeno ostrino, kot nekakšna nemška spravna slovesnost.
V filmu z enakim naslovom, istega scenarista, ki je bil – tako kot v našem gledališkem primeru v Mali Drami – hkrati tudi režiser in v katerem nastopa vsaj en pomembnejši lik več, so najmočnejši podčrtaji vendarle drugje. Zdi se – in po toliko letih je tak odnos tudi zaradi izkušenj s čim približno podobnim a ne tako dokončnim kot je odnos med oblastjo in posameznikom, kaj šele za nadzor oblasti nad umetnostjo – (ki je bil na teh tleh) manj usoden.
Odrsko Življenje drugih je sijajna parafraza pripadnosti ter instrumentalizacije posameznika in umetnosti ter različnih ljubezni in njihovih načinov, tudi prisluškovalca ne le obeh umetnikov do – življenja (tudi ali predvsem) danes. Po zaslugi vseh treh mojstrov dramske igre; gospe in dveh gospodov malega odra in glavnega avtorja ter njegove ekipe takisto.
Diana Koloini je ob dramaturškem podpisu poskrbela tudi za urejanje gledališkega lista, igra je podprta s funkcionalno in posameznim prizorom pretehtano zloženo glasbo – skladatelja sta Primož Hladnik in Boris Benko iz dvojca Silence, kostumografinja pa je Špela Ema Veble; ob Janu Krmelju je luči oblikoval tudi Vlado Glavan, gledališki govor je brusila lektorica Kristina Anželj, asistentki režiserja in scenografa pa sta bili Nika Prusnik Kardum in Mila Peršin. Po januarski premieri in štirih februarskih ponovitvah bodo zadnje tri dni v tega meseca še tri ponovitve. Kakšen je načrt za prihodnje mesece pa zagotovo vedo v Drami. V prispevku uporabljene fotografije z vaj so delo Petra Uhana.
V Drama Kavarni in v dvorani Male Drame sem za Radio KAOS pričeval, zapisoval, listal in kar je še takega – na očeh vseh tudi snemal ter poskrbel za sklepni mrk improviziranega ozvočenja – Andrej Pengov. �V���y@