GSP v Mali drami: Interpelacija (ali morda interpolacija) v enem zamahu?

Milan Jesih, avtor Grenkih sadežev pravice: Moje prve odrske, dramaturške izkušnje so bile sila skromne ampak kmalu sem spoznal, da je to okolje, ko je mogoče vprašanje postaviti v enem, odgovor pa pride v povsem drugem svetu... Jan Krmelj, režiser: Rigidnosti sveta okrog nas ne razumemo kot nekaj, kar nas nagovarja k uporu kar tako... Predvsem nas zanimata zmožnost znebiti se klišejev, vzorcev in naš doseg samoironije. Izhodišče je bilo – poiskati našo lastno, osebno, igralsko, tudi avtorjevo rigidnost. Ja, slovenščino imam zelo rad. To je moj jezik!.. In če ludizem podre vse pred seboj, ostane čista abstrakcija. Tu nam je bil vzor Mark Rothko.

Zadnjo januarsko soboto je skupina mladih gledaliških umetnikov, no morda je še prezgodaj, da bi tej mladeži že rekli umetniki, so pa na dobri poti do tja, poustvarila delo, ki se – najbrž prav zaradi svoje nekarameliziranosti, odpuljenosti in za skoraj večne čase uporabno besedilo Milana Jesiha, ki se že več kot štiri desetletja drži nad vodo. Po tem kriteriju gre vsekakor za slovensko postmoderno gledališko klasiko, ki, še posebej, če upoštevamo družbene razmere, v katerih je nastala, postaja, če to že ni, odrski arhetip premišljeno pretehtanega in prebrisanega kaosa; Ampak zakaj so sadeži pravice že 44 let grenki? V Mali drami se torej znova dogaja poskus najti pravi odgovor; Pa smo poskusili še mi, najprej z vprašanjem, ki ga je na novinarski predstavitvi te igre Milanu Jesihu zastavil ravnatelj Drame Igor Samobor, ko ga je spraševal, kakšni so bili motivi, izhodišča za to briljantno besedilo pred 44 leti; Jesih je odgovoril, da je seveda v položaju, ko lahko o tem pove, kar hoče, ker se med med udeleženci novinarske predstavitve v Drama Kavarni samo on spomni, kako je bilo takrat; Na tako zastavljeno vprašanje ni odgovoril, kot bi se morda pričakovalo, je pa med drugim dejal: »Takrat nisem vedel, da takšen način lepljena prizorov v dramatiki ni povsem moj, izviren način; sanjalo se mi ni, da je Monty Pyton delal to že precej pred mano; Podobno se mi je zgodilo tudi v moji poeziji, ko sem za nosens poezijo zvedel šele potem, ko sem precej ponosen izdal svojo prvo knjigo.« In kako je torej bilo, ko je to besedilo nastajalo?

Te opombe v zvezi z domnevno opešanim Jesihovim spominom ne smo razumeti dobesedno; sploh ne! Z nekaj pomoči se je takoj spomnil vseh podrobnosti obnovljene predstave, ki je bila štiri leta pozneje v dvorani ob bazenu v Tivoliju, kjer je bila zasedba enaka kot v prvi uprizoritvi v dvorani na Poljanah in ki jo je prav tako režiral Zvone Šedelbauer.

Režiser Jan Krmelj je ob tem tekstu razmišljal, kaj je sporočilo in kaj gesta ludizma… ob Jesihu so iz tustega časa vsaj še Tomaž Šalamun, (tudi Strniša in Zajc), katerih skupna značilnost je vsekakor rez v neko rigidnost, v taktratno slovensko mentaliteto… To naredi z nonšalantno gesto, z odprtostjo in svetlobo; Rigidnost je označevala neka Prešernovska doba; In če naj danes v kaj zareže ta svetloba, nonšalanca, naj zareže v šolski prostor, učilnico… prostor vzgoje in jezika, ki se ga uči z veliko mero rigidnosti, tudi v odnosu do literature, poezije; Jesihovo besedilo ima 150 situacij, nešteto likov, govori o genialnosti, zmožnosti jezika in njegovega organa, ust… česa vsega smo zmožni z usti… zanimalo me je rušenje; če že vzpostavimo nekaj, to tudi porušimo… Jesihov tekst je takrat rušil tedanje ikone literature, gledališča in tudi danes premore veliko mero samoironije; jesihovo besedilo nabolj zareže v polju samoironije, ko pokaže, da ni subjekta, ni pesnika… to je ena najlepših dimenzij njegove poezije, ko pesnik kaže svojo odsotnost, svoje neznanje… pusti moč besedi, jeziku – to je bilo izhodšče; tematsko nas je posebej iritirala moč jezika, jezik kot nasilje, kot sredstvo zatiranja žensk; rušenje, vzpostavljane (ludizem). Predstava je zastavljena tako, da se vlog, likov z imeni, ne da povsem določno, skozi vso predstavo določiti, opredeliti, čeprav je izvirnik besedila dobro berljiv in razpoznaven.

V predstavo vstopijo tri gospe Činkole. Tri je sugestivno število (3 sestre, 3 gracije, 3 vešče… sveta trojica… ) še pove režiser Krmelj, čeprav so sprva želeli angažirati štiri igralke. Ohranili smo premišljeno vzpostavljeni KAOS, postavljen v tri sklope, prvi je najbolj berljiv s tremi profesoricami, potem to razpade in postanejo tri boginje, potem pa ne vemo več, kdo vse so te osebe; morda – tri babice?

Vse skupaj je postavljeno v 3 sklope, pri čemer je prvi najbolj berljiv – in vse do konca. »Ohranili smo ta KAOS,« pove ražiser v predstavitvi uprizoritve na tiskovni konferenci in poudari, da so se oprli na abstrakcijo kot estetsko metodo tudi pri snovanju gledališkega prostora, kje jim je za zgled služil sloviti ameriški slikar rusko-judovskega, točneje latvijsko-judovskega porekla Mark Rothko.

Za uvod v pogovor, posebej za Radio KAOS, smo režiserja najprej vprašali, od kod sploh zamisel, pobuda, da se izvirnega Jesihovega besedila na tak način lotijo po 44-ih letih, čeprav je res, da ga – vsej v zadnjih letih – pogosto postavljajo na različne, zvečine manjše krajevne, lokalne in tudi srednješolske odre. Pogovarjala sva se še pred premiero.

Kot že rečeno, so sprva načrtovali, da bodo v enakovredno zastopanih težko določljivih vlogah in likih nastopile štiri igralke; Potem, ko je Veronika Drloc, edina preskušena in izvrstna umetnica, članica Draminega igralskega ansambla kmalu po začetjku študija zbolela, so se oprijeli števila tri (3); potem se, kot že omenjeno, vzorec treh učiteljic porazgubi in ko ne vedo več, kako natančno naj bi definirali vse nastale like, se vendarle odločijo, da jih oblikujejo mlade igralke Eva Jesenovec, Mia Skrbinac in Saša Pavlin Stošić. Ob režiserju Janu Krmelju je soavtorica priredbe tudi Katja Markič, dramaturginja je Katja Markič, scenografinja Karin Rajh, kostmuografinja Špela Ema Veble, avtorja glasbe sta Primož Hladnik, Boris Benko, znana tudi kot duo Silence, koreograf je Žigan Krajnčan, oblikovalci rekvizitov in svetlobe Tomaž Zarifa, Vlado Glavan in Jan Krmelj, lektor je Arko, asistenka koreografa – študijsko pa Kristýna Šajtošová.

Predstava GSP je v mizanscenskem in predvsem igralskem pogledu intenzivni dogodek z veliko dinamike, razen morda v prvem delu, ko mu močnejša strnjenost odrskega dogajanja zagotovo prisševala k (iz)povedni učinkovitosti. Brez posebne škode bi nam ustvarjalci z lahkoto prihranili 20 minut časa in igre; ni nujno, da bi s tem škodovali besedilu. Sploh ne. Ampak prav: ustvarjalci so ambiciozni madi ljudje, ki razumejo, kaj delajo; najbrž tudi vedo zakaj in morda imajo občutek, da je vendarle treba pokazati (skoraj) vse, kar hočejo sporočiti občinstvu. Vsekakro je to ena tistih predstav, na katere se je treba pripraviti, da bi lažje razumeli njeno glavno sporočio in posamezne replike, če vam slučajno – recimo po salvah smeha med občinstvom – ostanejo v spominu. Sicer lahko vse skupaj – kljub intenzivnosti, dinamiki in razumevanju sporočil, ostne na ravni spoznanja, da gre za razsuvanje vzorcev – v prazno… Zakaj že? Če se z ustvarjalci pred predstavo ne bi pogovarjal, bi bržčas ostal navdušen nad igralsko in režijsko spretnostjo in vendare urejenim sosledjem več ali manj dirjajočih in gostobesednih prizorov, nekega dogajanja, ki ni nujno tudi v (nekem, tistem, takem) kontekstu.

Pred 40– imi in več leti so me GSP nadušili ker smo razumeli, da gre za upor zoper karkoliže. Na prvo žogo – in najbrž ne bi zgrešili – zoper prfokse, izobraževalni sistem, mentorje, oblast in v šolstvu kanonizirane vzorce jezika, književnosti, kulture in njena ključna imena Trubarja, Prešerna, Cankarja… v uvodnih prizorih ob katerih se pravzaprav počasi dviguje gledališki zastor te predstave in ki jo determinirajo do razsutega konca. Če je bilo ustvarjalno izhodišče poiskati in smešiti lastno ustvarjalno rigidnost, jim je to verjetno dobro uspelo. Zveni pošteno in hkrati … tvegano. Kako je že bilo z onim, ki je zagotavljal, da nikoli ne govori izmišljotin. Sicer pa: teater je fikcija in dobro je, da je in da bo še dolgo tako, četudi je sem-ter-tja – rigiden.

Predstavo sem si za Radio KAOS ogledal Andrej Pengov, ki tudi zdaj še vedno ne vem, zakaj so sadeži pravice še vedno grenki… Ponuja se mi nekaj odgovorov, bolj kot slutnja, ki jo zaznavam povsem drugače kot pred 40-imi leti, ko sem ob kopališču Tivoli predstavo videl prvič. Takrat sem bil prepričan, da vem, kaj je pravica in zakaj so lahko njeni plodovi tudi grenki… V prispevku uporabljene fotografije so delo Petra Uhana.

GSP v Mali drami: Interpelacija (ali morda interpolacija) v enem zamahu? GSP v Mali drami: Interpelacija (ali morda interpolacija) v enem zamahu? GSP v Mali drami: Interpelacija (ali morda interpolacija) v enem zamahu? GSP v Mali drami: Interpelacija (ali morda interpolacija) v enem zamahu? GSP v Mali drami: Interpelacija (ali morda interpolacija) v enem zamahu?

Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *