Iz tega blata nas lahko potegne le več barbarstva in manj kulture

Reminiscenca na »Tiskovko« v Mali drami pred Generalko za generacijo

V Mali drami je bila v petek zvečer nova premiera, večer pred tem pa javna generalka..Generalka za generacijo. Ko sem zastavil to pisanje, predstave še nisem videl. Takrat še ne. Dva dni pred premiero so ob uri, ko se ponavadi končajo vaje za nove ali obnovljene uprizoritve, v tej ugledni hiši umetnosti pripravili novinarsko konferenco. Namenoma govorim o hiši umetnosti, ki sodeč po oni dan slišanem, (v prihodnje?) morda ne bi hotela biti kulturna ustanova.

Z novinarskimi konferencami pred premierami nas, za katere gledališčniki menijo, da smo neke vrste strokovna javnost ali morda celo nekakšni predstavniki splošnih javnosti, kar dobro razvajajo. In gledališko (potencialno) publiko tudi, če le opravimo vsaj nekaj od pričakovanega. V ljubljanski Drami, so se tega, potem, ko je ravnateljevanje prevzel njen prvak Igor Samobor, lotili malce drugače; Izbranim povabljencem in novinarski »konferenčni« publiki, ki jo v zadnjem letu (ali malo več) tvorijo v glavnem zelo mladi kolegi, zvečine pa kolegice, pokažejo odlomek s predstave ali predstavo v celoti; Po tem prikazu opravljenega dela, ki pogosto preraste v srečanje poznavalcev, ljubiteljev, sorodnikov in prijateljev pa v usmerjenem, vodenem pogovoru ali z običajnim posredovanjem informacij in referenc ter z nagovori ustvarjalcev, še pred premiero opozorijo na – po njihovem mnenju za objavo zanimive podatke. Tisti, ki naj bi o tem vsaj obvestili javnosti, so le redko kdaj preštevilni. Gre seveda za promocijo predstave in seveda kot vabilo k ogledu postavitve, o kateri je na ta način na voljo vendarle nekaj več informacij o študiju, ustvarjalnih postopkih ter avtorjih in ustvarjalcih. Vsekakor je to zanimiva sprememba in za SNG Drama Ljubljana nov pristop. Kako in koliko je učinkovit, jih bomo morda ob kaki priliki tudi vprašali. Ima pa tak način za gledališče še eno prednost: na ta način se je odprlo nekaj več prostora in možnosti pri izbiri premierske publike, kjer so bili donedavna enakopravno upoštevani tudi novinarji. Poslej je to drugače. Če drugega ne, je bolj »feksibilno«.

Povsem nekaj drugega pa je bil dogodek, ki je bil napovedovan kot novinarska konferenca pred premiero Generalke za generacijo. V sredo popoldne smo namreč doživeli presenečenje. Napovedovalo se je sicer, da bo del te »tiskovke« tudi izjava, »pomembno sporočilo«, kot je bilo zapisano v vabilu, nekakšen »stejtment«, stališče ustvarjalcev predstave, ki bi ga »radi z našo pomočjo posredovali javnosti«. Presenečenje je bilo precejšnje, učinkovito in zelo glasno. Pa ne zaradi odločitve, da bo središčna točka novinarske konference izjava, ki je neke vrste vojna napoved, pač pa zaradi vsaj dveh glavnih tarč, ki jima je bil namenjen niz tam posredovanih sporočil: prvič – kulture kot zaprisežene, narod opredeljujoče in državotvorne dejavnosti in drugič – ministra, ki sicer za področje kulture ni več tisti, kot je bil oni, ko se je Drama odločila za uvrstitev te predstave v svoj ko-produkcijski program.

Ravnatelj SNG Drama Igor Samobor se je na drugem delu tega dogodka najprej ogradil od tam sporočenega na način, kot to včasih storijo uredništva ob besedilih svojih kolumnistov, češ, da mnenje avtorja ni nujno tudi mnenje odgovornih v naši ustanovi, vendar je izrazil zadovoljstvo, da Drama po zelo uspešni koprodukciji MandićStroj, že drugič sodeluje z Vio Negativo. Napovedal je, da bo Generalka za generacijo že šesti performans iz serije Nerazrešljivo. Ne glede na to, da Drama in Via Negativa izhajata iz različnih polj obdelovanja nekih skupnih tem, se v gledališču vsi ukvarjajo z enakimi problemi, je še dodal in podčrtal, da je razlika morda predvsem v obliki, v zadnjem času pa so tudi te razlike vedno manjše. Tudi v Drami se zelo velikokrat podajo v različne raziskave gledališkega prostora, mogoče ravno zato, ker je eden izmed članov Vie Negative tudi član ansambla Drame Marko Mandić. Iz tega mešanja izkušenj pa se učijo vsi. Ta koprodukcija je bila sicer dogovorjena že s prejšnjim vodstvom Drame, vendar si Samobor želi, da bi bilo teh sodelovanj v novi seriji preizspraševanj; še več: vrata Drame so odprta za vse mogoče nove preizkušnje,” je med drugim povedal in dodal, da je to vredno strokovne, znanstvene pozornosti ter pripomnil, da ni pričakoval takega začetka tiskovne konference minulo sredo v Mali drami.

Zdi se namreč, da je bil ta dogodek je bil uporabljen nekoliko drugače, kot je bilo z njegovim temeljnim namenom pričakovati: to je bil obračun s politiko na – najbrž – umetniški (bog-ne-daj, da bi rekli – kulturni) način. Pričakovanje, da nas bo nekaj novinarjev, menda je bilo največ fotoreporterjev, zvedelo o predstavi kaj več od tistega, kar se da prebrati na Dramini spletni strani ali v sporočilih njenega promocijskega oddelka, je bilo v dobršni meri – povoženo. Pa še boleče je bilo. Za ušesa in še kakšno drugo opno v tam prisotnih teleščkih. Če so ustvarjalci mislili, da so z (začasnim) odvzemom prostosti povabljenim, neke vrste ugrabitvijo, kar so nakazali z terorističnimi kapami čez obraze, lepljenem traku na izhodnih vratih dvorane, s čimer naj bi preprečili izhod v sili (kar ni treba razumeti zgolj v fizični različici) in hkrati pretiranim nizkofrekvenčnim hrupom iz dogodku posebej dodanega ozvočenja, ustvarili dramatičnost, kot jo z manj kostumografskega, mizanscenskega, torej tudi dramaturškega, režijskega in scenografskega znanja uspe včasih ustvariti politikom na tiskovkah v pomembnih hišah tam blizu Drame, so se ušteli. Vsaj pri izbiri tarč. In pri učinkih tudi, saj dialoga niso omogočili. Vprašanja so dovoljena po predstavi – pa naj bo to generalka, premiera ali katera od ponovitev.

Takrat, v sredo popoldne in vse do premiere še nismo vedeli, če je bilo to, kar smo videli in slišali, predstava oz. njen del, izsek. Tudi kot novinarsko konferenco bi jo težko označili. Razen … Ja, razen, če so vendarle hoteli nakazati, da bo taka mogoče tudi predstava sama in bosta med publiko tudi njihovi glavni tarči: minister in njegova kobilica Kultura. Potem jim gredo vse čestitke! Ja, potem smo bili bržčas priče vojni napovedi – z mehkim, a glasnim – orožjem. Za pojasnila – zakaj z »mehkim«, bo najbrž časa na pretek po predstavah, da je pa šlo za pretirano glasnost v omejenem prostoru, za manifest, katerega vsebina se je prav zaradi oblike in dramatičnosti morda celo skrhal preden je zares zarezal, za silo, ki je tja povabljeni nismo z ničemer spodbudili, pa ni dvoma. To ni bila odrska fikcija. Torej, če je bilo tisto, vsaj pet, če ne več minut dolgo brnenje in hrumenje hkrati, zvokovno nasilje del predstave, bi bilo pošteno, da se pred dogodkom povabljene opozori na ta poseg v njihovo telo. Zadostovala bi ušesna čepka ali dva kosmiča vate in z odprtima usta ob uživanju prizora…

No, morda pa le ne bo tako grozno? Ali kot je o tej preglasni in nasilni zadevi, na koncu, ko so trije ustvarjalci performansa »Tiskovka« odšli z odra in za-pustili ravnatelja samega na odru z igralko in igralcema, ki so jim bile dodeljene molčeče mučeniške vloge, na naše vprašanje skušal odgovoriti, smo razumeli nekaj takega kot: »No, saj tako hudo pa vendarle ni bilo…«.

Naj kar takoj povem, da zares ni bilo tako hudo. Predstavo sem imel namreč priložnost videti dva dni za tem. In o tem, vam sporočim kaj več kak dan kasneje. Ko bo teden naokrog in se bodo prvi vtisi uravnovesili, kar seveda ni nujno tudi dobro. Ampak pustimo te premisleke za takrat.

Tokrat vam ponujam na ogled nekoliko skrajšani video zapis, kot je nastal prejšnjo sredo popoldne v Mali drami, na predstavitvi nove slovenske dramske igre Generalka za generacijo, ki je avtorski projekt Bojana Jablanovca, Katarine Stegnar, Marka Mandića in Grege Zorca, v režiji Bojana Jablanovca ter koprodukciji SNG Drama Ljubljana in gledališke produkcijske skupine z 10-letno tradicijo Via Neagtiva. Stegnarjevo, Zorca in Mandića so tudi na novinarski predstavitvi igrali Veronika Drolc, Matija Rozman, in Boris Mihalj.

Izjav ustvarjalcev – na premieri je bil ta programsko politični manifest gledaliških ustvarjalcev precej skrajšan – za ta prispevek na spletni strani Radia KAOS nismo prepisovali… So pa v celoti objavljene v A/V delu prispevka.

Zapis z umestitvenega dogodka pred premiero sem pripravil in dogajanje na odru Male drame posnel – Andrej Pengov. In če bo sreča mila: je to zgolj napoved tistega, kar bo nastalo po že videni premieri. V prispevku uporabljene fotografije je podpisal Marcandrea in so prenesene s spletne strani SNG Drama Ljubljana.

Iz tega blata nas lahko potegne le več barbarstva in manj kulture Iz tega blata nas lahko potegne le več barbarstva in manj kulture Iz tega blata nas lahko potegne le več barbarstva in manj kulture Iz tega blata nas lahko potegne le več barbarstva in manj kulture Iz tega blata nas lahko potegne le več barbarstva in manj kulture

Oznake:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *