Janez Bogataj: Že dolgo nismo videli in slišali; »glasbene fotke iz 80-ih« v MNZ

Janez Bogataj, mojster fotografije: Tisto je bila drugačna fotografija, tudi zvenela je drugače... Kot glasbeniki in glasba, ki sem jih slikal... Brez pretanjenega občutka za motiv in kompozicijo seveda ni šlo... Imel sem srečo, da sem sodeloval z mojstri kot sta Vlastja Simončič in Tone Stojko ter Mladinin tehnični urednik Andrej Habič.

Zelo dinamično in na relativno majhnem prostoru postavljeno razstavo v prvem nadstropju Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani si lahko ogledate le še enajst dni – do nedelje dvaindvajsetega januarja. Mojster fotografije Janez Bogataj, človek, ki je poklicno rast doživljal in jo “oddelal” ob boku s slavnimi tretjeokci kot je zagotovo Tone Stojko saj je večino črno-belega mojstrstva tistega časa ustvaril kot fotograf tednika Mladina.

Z razstavo, ki so jo odprli zdaj že davnega zadnjega novembra lani in ki so jo naslovili Že dolgo nismo videli in slišali in ki je na spletni strani muzeja ni enostavno najti, če sploh, nam je predstavil izbor koncertnih fotografij med leti 1979 in 1987. Na razstavi zazveni vsa pestrost takratnega koncertnega dogajanja, tako domačih kot tujih izvajalcev različnih glasbenih zvrsti, zlasti z jazzovskih, punk in rock koncertov, festivalov in priložnostnih nastopov Pankrtov, Buldožerjev, Nietov in Azre, Iron Maidena, Motörheada in še koga, ki je ali so nastopili na festivalih Novi rock v letih 1981, 1983, 1984 in Rock Otočec leta 1983.

Pogovor z Janezom Bogatajem je bil posnet v zadnjem tednu pravkar ugaslega leta, ker mu je bilo namenjeno posebno mesto v sklepni oddaji A propos, kultura… Kaj pa Umetnost, v kateri smo obravnavali nekatere dosežke in razstave s področja vizualne umetnosti pri nas, ki jim je bilo usojeno nekakšno mesto na obrobju. Ta rob oziroma obrobje je treba razumeti zelo pogojno in večplastno, še najmanj pa kot zadnjo brazdo, kjer se konča polje umetniškega. Tam smo med drugim spraševali, kdaj neka vizualna produkcija postane umetnost in če se lahko s takim delom človek tudi preživlja. Tudi Janez Bogataja se ni izmaknil tej naši radovednosti. Za tako delo moraš biti pač poseben človek…

Pogovor sva začela sva v zelo uradnem tonu a nisva dolgo zdržala… Poznava se namreč še iz uredništva Mladine, ki se mu je Janez pridružil potem, ko sem bil jaz že sredi uredniškega mandata. Najprej nam je povedal, kako je sploh prišlo do te razstave. Nastala je na pobudo višje kustosinje Nataše Strlič v Muzeju novejše zgodovine; že pred časom je muzej odkupil večje število negativov njegovih del.

Na Bogatajevih »glasbenih« fotografijah zmorete prepoznati tudi ustvarjalce, ki so se kasneje uveljavili na drugih ustvarjalni področjih; recimo – Matejo Koležnik, Vincija Vouge Anžlovarja in celo Norino Radovan, takrat vokalistke skupine Gloria. Razstavljal je na več 300 razstavah v nekdanji Jugoslaviji in tudi v drugih državah in prejel je vrsto nagrad, že leta 1981 pa je bil nagrajen z nagrado Zlata ptica, s katero se je »izstrelil« v službo pri tedniku Mladina in v sčasoma tudi družbo mojstrov fotografije. Med dvoletnim bivanjem v Parizu je z reporterske »presedlal« k umetniški fotografiji, slovita pariška Bibliotheque Nationale pa je uvrstila 40 njegovih fotografij v zbirko leta 1992.
Muzej novejše zgodovine Slovenije že dobrih 16 let hrani del njegovega fotografskega opusa; v tem gradivu je kar 21181 leica negativov iz obdobja 1979 – 1991, poseben sklop pa predstavlja 63 portretov slovenskih književnih ustvarjalk in ustvarjalcev, posnetih leta 1983.

Z Janezom Bogatajem se je za Radio KAOS pogovarjal Andrej Pengov.