Jernej Lorenci: To je pač poskus. Biblija, prvič…

Igor Samobor, ravnatelj SNG Drama Ljubljana: Z režiserjem Lorencijem sva potem, ko je bila odločitev za »knjigo vseh knjig« že sprejeta, pravzaprav v nekaj kratkih trenutkih soglašala tudi o naslovu. Najbrž sva za kaj takega oba ravno prav pogumna, rekel bi celo – predrzna. Jernej Lorenci, režiser: Ta stara besedila me že dlje časa izjemno vznemirjajo. Pri tem pa sem mi zdi najpomembnejši kontekst, v katerega jih vpnemo in ki je izhodišče predstave. Nina Ivanišin, igralka: Zelo sem vesela, da sem se skozi študij te predstave približala bibličnim vsebinam, ki jih doslej nisem podrobneje poznala. Zdi se mi, da je to po svoje koristilo tudi brzdanju moje, včasih pretirane domišljavosti. Marko Mandić, igralec: Ko smo prebirali in prebrali glavno gradivo, smo skupaj opravili izbor besedil za predstavo. Pri tem nismo nič dodajali ne odvzemali, kaj šele spreminjali. Tina Vrbnjak, igralka: Z vsebinami Svetega pisma sem se srečevala pri verouku. Trajalo je eno leto a sem večinoma vse hitro pozabila; še danes »dobim ošpice«, ko se lotim teh zgodb. Saj mi tudi poslej ni ta knjiga nič ljubša, prej nasprotno. Je pa res, da mimo njene funkcionalnosti ne moremo. Komentarja ne potrebuje, ker ga nosi sama na sebi. Aljaž Jovanović, igralec: Biblijska zgodba o Samsonu in Dalili je bila moja prva ljubezenska zgodba. Predstavljal sem si, da sem Samson, da bi našel svojo Dalilo... Sicer pa se s temi besedili ustvari neka intima in prepričanje, da je človek na pravi poti takrat, ko vse kar počne, tega ne dela z nekih zelo ciljanim namenom in ko se prepustiš temu, kar pač si. Tatjana Stanič, lektorica: Vsi smo se znašli pred enakim vprašanjem – kako se tega gradiva sploh lotiti. Primerjali smo najrazličnejše prevode; Dalmatinovega, Japljevega in druge ter jih posamezne dele tudi sprejeli. Vsak do nas se je pri posameznih besedilih oprl na lastno presojo in izbral njemu najbližji prevod, tisti, ki mu najbolj ustreza. Tako se je tudi najlažje poglobil v izbrano svetopisemsko temo.

S premiero Lorencijeve uprizoritve Biblija, prvi poskus je minulo sredo ljubljanska Drama sklenila repertoarni lok sezone 2016/2017, označen z vsem, kar moremo razumeti pod pojmom in naslovom Utopija.

Krstna uprizoritev priredbe »knjige vseh knjig« – Bibilje, njenim prvim gledališkim poskusom, je vsekakor pogumna umetnikova in ravnateljeva odločitev; Z večih zornih kotov, med katerimi je vsebinski, sporočilni, zagotovo najpomembnejši, vendar je že njen obseg sam zase nadvse pomemben kriterij; Lani je Svetopisemska družba Slovenije poskbela za izdajo zvočne različice Nove zaveze. Sodelovalo je 32 bralcev, od tega štiri bralke, večina med njimi so profesionalni dramski igralci; Časovni obseg presega 19 ur. Svetega pisma ne bereš; Prebiraš ga; Ven in ven, s predahi seveda in z vsem, kar se ti v življenju dogaja; Vmes, pred in po tem in zunaj niza Evangelijev, Apostolskih del, pisem in Apokalipse.

Dvomim, da je veliko ljudi, ki so ga prebrali v integralnem obsegu, kaj šele, da bi ga znali naizust; Sploh pa Staro zavezo; Poskus uprizarjanja Biblije, kakor smo ga videli v sredo, preseže komaj kakšno poltretjo uro, z odmorom, kot zapišejo tudi na spletni strani in kakor se tudi zares, vsaj približno zgodi, pa doseže 180 minut; Ekipa režiserja Jerneja Lorencija je vzela za izhodišce zelo raznolika svetopisemska besedila. Med njimi so Visoka pesem, Pridigar ali Kohelet, Ezekijel in Jobova knjiga.

Na novinarski predstavitvi uporizoritve Biblije, nekaj dni pred velikonočnimi prazniki je ravnatelj Drame Igor Samobor že v uvodu govoril o vsebinsko in v sosledju strogo pretehtani ter premišljeni, vertikalno dokaj natančno strukturirani knjigi vseh knjig. Razpoloženje v hiši, se pravi v gledališču je, kadar je Lorenci v Drami, opisal kot – da je »takrat je vse na »auf«. Že njegova bližina, četudi ga nihče ne vidi, ustvari neko posebno, posvečeno vzdušje. Takrat vsi, še pravi Samobor, nenehno tiščijo glave skupaj in nekaj snujejo. Skupaj so oblikovali besedilo, ki je nastajalo v zasedbi, na katero se lahko v pričakovanju sijajnega gledališkega izdelka vedno ter povsem oprejo in mu v celoti zaupajo. Jernej Lorenci pa je bil, za nastop na tiskovki, za ustvarjalca, ki takrat ravnokar prišel z vaj na Velikem odru, ustrezno neogret. Ampak samo na začetku…

Vlog, ugibamo, bržčas niso delili po imenih najpomembnejših bibličnih likov…? Izkazalo se je, da več igralcev govori isto ali vsaj dele istega besedila v različnih čustvenih legah, da bi tudi tako poudarili izbor in dosegli ciljani dramatski, dramaturški in mizanscenski učinek. Nina Ivanišin je navdušena nad možnostjo, da se je ob študiju in nastajanju te predstave spoznala z vsebinami in snovjo, ki je doslej v tolikšni meri ni poznala. Tudi Marka Mandića je možnost sooblikovati besedilo in predstavo ne le z igro temveč tudi s kreacijo, ki pomeni več kot intepretacija sama, povsem prevzela. Tina Vrbnjak ima nekaj izkušenj z vsebinami Svetega pisma še iz mladosti. Takrat ji je bila ta snov prej ko slej odveč in dolgočasna. Ob nastajanju besedila za na oder, jo je spoznavala drugače, strastno – v igralskem, odrskem smislu, vsekakor. Aljaž Jovanović pa se je z Bibilijo srečeval že kot otrok, spoznal jo je v formatu otroške slikanice. In tam je tudi prvič prebral in videl, da obstaja nekaj, kar je lahko tudi ljubezen. Med moškim in žensko.

Krstno uprizoritev gledališke igre Biblija, prvi poskus odlikujeta izjemen igralski ansambel, ki ga v vlogah, razpršenih med različna svetopisemska imena, junake in antijunake, ob že navedenih igralkah in igralcih sestavljajo tudi Janez Škof, Nataša Barbara Gračner, Gregor Zorc, Jernej Šugman in Pia Zemljič ter ekipa sodelavcev režiserja Lorencija: scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Belinda Radulović, skladatelj Branko Rožman, oblikovalec luči Pascal Mérat, lektorica Tatjana Stanič in koreografinja Kaja Lorenci. Izvajalci glasbe na posnetem mediju pa so Branko Rožman, sopranistka Štefica Stipančević, oboistka in pihalka na kljunasto flavto Eva Jurgec in flavtistka Kaja Novosel.

Kaj reči potem, ko je ob premoru krstno predstavo zapustilo kakih trideset gledalk in gledalcev. Zamudili so boljši del. Meni je vsekakor ljubo, da sem to civilno Biblijo, no njen prvi gledališki poskus, videl. Prvi del je bil dramaturško in mizanscensko skromen. Režiser pa si je ob odločitvi za recitativni format uprizoritve zadal posebej težko nalogo, predvsem ob izbiri omejenih možnosti, ki so mu po tej odločitvi še ostale. Kljub uporabi režijskih prijemov kot so dramatična vstopanja v igro iz teme v ozadju, razgaljanja, sezuvanja, da ne rečem – razodevanja – in presedanja devetih govorcev na po dvakrat petih seminarskih stolih v dveh nasproti si postavljenih vrstah, natačna in odlična osvetlitev – tudi dvorane ne zgolj odra – ter redko vendar funkcionalno uporabljena decentna glasba, učinka kot so ga ustvarjalci morda načrtovali, ne doseže. Postavitev stolov v nasproti si postavljeni vrsti bi lahko razumeli kot stališče (pozicijo) in njegovo nasprotje (opozicijo), vendar bi za kaj takega najbrž morali bolj natačno slediti besedilu in ga tako tudi razumeti. Deklamacija, se reče, recital brezprizivnih samogovorov, ki jih skuša režiser vendarle postaviti v nekakšen dialog, odnos, na trenutke morda celo v sozvočje, pa nas sili prepoznavati sporočila, ki jih s scenografijo koncilov in konklav reprezentira Ustanova, ki zase trdi, da je edina prava razlagalka Biblije. Da je to postavljeno v okolje brez obrednega kiča, je režiserju in scenografu vsekakor šteti v dobro. In prav govor, relativno zamejen gib – kar mojstri slovenskega odra in nastopajoče zasedbe sijajno obvladajo in njihova nesporna, nespregledljiva prezenca, so prvi del predstave postavili na raven glavnega slovenskega gledališkega odra. Z igralskim mojstrstvom so predstavo razbremenili teže za sakralno, monotono, enolično rabo napisanega (izvirnega) besedila, v našem primeru pa so jo tudi obvarovali hoje pred zdrsom v čisto deklamiranje na slavnostni akademiji kakšne škofovske in kardinalske konference. Prostor bi lahko dal vtis zvočno zadušene glavne ladje katere od katedral. Pa ga ne da. K sreči a najbrž po temeljitem premisleku, da je biblične zgodbe mogoče brati, razumeti, doživeti in živeti tudi drugače. Tudi pepel iz katerega si in v katerega se povrneš, je močan odrski pripomoček v dobršnem delu te predstave.

Dobro, da se konča kot se. Z nekaj teme in z razsvetlenjem ene same, sprva nekam pod strop obešene in v finalu smrtnikom približane luči ter s strastno igro na skrajnem odrskem robu, v na rampi odigranem božjem prizoru. Spominjalo je na sklepni del Iliade. To je bil vsekakor boljši del predstave v katerem se zdi, da ona (Ivanišin) tudi zaradi njegovega levega bedra in leve roke (Šugmanove), ne zgolj zaradi božje besede doživi orgazem ob razdevičenju. Tudi zaradi Vraga in njegovih vragolij. Vraga v vseh, v enem od njih na odru (vsekakor Škofu, zapisanem z veliko začetnico) pa prav posebej. Še dobro, da ima človeštvo ob Bogu in božanstvih tudi vrage, Satana, osebno. Le kaj bi brez njega počel Bog? Bil bi en sam dolgčas… Vsekakor je to predstava, ki nas peha v še eno Utopijo… da bo kdaj Svet boljši. Pravzaprav gre tu za iluzijo. Utvara pa je povsem gledališka snov, mar ne? Ta z Biblijo in njenim prvim odrskim poskusom za konec sezone morda ni bila najboljši izbor, razen če imamo v mislih izbrano publiko, ki naj bi se po nekih napovedih celo vključila v predstavo, na primer z javno spovedjo. Hic!

Med izbrane se tokrat z zadržanim zadovoljstvom štejem tudi Andrej Pengov, ki za Radio KAOS podpisujem pričujoči prispevek. In, če ste opazili, morda se tudi malček spovedujem. Bi pa s to Lorencijevo in Dramino Biblijo pogumno poskusil še kje. Recimo na Hrvaškem, v Avstriji, na Madžarskem in Poljskem, v Franciji, Španiji, Angliji, Združenih državah, Izraelu, Libanonu in pa tudi kod drugod na Jutrovem. Ne takoj in zdajci. Potem, ko hudo mine. V prispevku uporabljene fotografije z vaj so delo Petra Uhana.

Jernej Lorenci: To je pač poskus. Biblija, prvič… Jernej Lorenci: To je pač poskus. Biblija, prvič… Jernej Lorenci: To je pač poskus. Biblija, prvič… Jernej Lorenci: To je pač poskus. Biblija, prvič… Jernej Lorenci: To je pač poskus. Biblija, prvič…

Oznake: