Kako drugačna je lahko Karenina po 10 ali 140 letih? Tako in toliko kot Tolstoj in Jovanović…

Dušan Jovanović: Režija sijajnega besedila Leva Nikolajeviča Tolstoja Ana Karenina znova po deset letih je bilo vsekakor zabavno opravilo!

Po desetih letih je te dni na Velikem odru SNG Drama Ljubljana znova premierno na sporedu delo, ki sodi v nekdaj železni repertoar evropskih gledališč. Ana Karenina. Menda s to postavitvijo že malček zamujajo, saj jo željno pričakuje srednješolska mladež, ki so ji to Tolstojevo besedilo namenili za maturitetno nalogo. V gledaliških gradivih so o tej predstavi uvodoma zapisali, da (navajam:) … »Ana Karenina ni le velika ljubezenska zgodba svetovne književnosti, temveč tudi neprizanesljiva slika okrutnega sveta, v katerem ljubezen premagata maščevalnost in moralizem…« Bo držalo. Vsekakor. A je še kaj drugega.

Tako kot takrat, leta 2006, sta režiser in avtor dramatizacije ter glavna igralka isti osebi: Dušan Jovanović in Polona Juh. Iste dramske like, kot pred desetimi leti oblikujejo še Maja Sever, Gorazd Logar in Zvone Hribar. Vsi drugi, se pravi osem igralk in igralcev takrat, ko je Dušan Jovanović na oder postavil kar 26 Tolstojevih likov, v tokratni postavitvi ne nastopajo. Uporabljen je – tako kot pred desetimi leti – prevod Gitice Jakopin, scenografijo in glasbo pa sta tudi tokrat podpisala Jasna Vastl in skladatelj Drago Ivanuša, kar pa seveda ne pomeni, da bomo videli enaka prizorišča in slišali isto glasbo. Pred desetimi leti so na odru »v živo« uporabili celo komorni ansambel petih godbenikov in pevke.

Na včerajšnji novinarski konferenci smo se – posebej za Radio KAOS – pogovarjali z dramaturginjo Darjo Dominkuš in režiserjem Dušanom Jovanovičem, pripravili pa smo tudi dva krajša izseka iz nagovora Polone Juh in Klemna Janežiča, ki je oblikoval lik prepovedanega Aninega izbranca Alekseja Vronskega.

Najprej pa smo se pogovarjali z Darjo Dominkuš. V tem Tolstojevem besedilu, pravi (med drugim) Dominkuševa, iritira predvsem dejstvo, da gre z vse ali nič, ne pa ljubezen, kot jo bržčas mlade generacije ne razumejo (več), morda celo ne poznajo. Če se odločiš za ljubezen, kot jo je Ani Karenini pripisal Tolstoj, moraš opustiti marsikaj drugega… na kaj takega niso pripravljeni, saj zvečine mislijo, da jim pripada vse.

Kaj je pravzaprav glavno vprašanje, ki ga z Ano Karenino razpira Lev Nikolajevič Tolstoj – snobizem in socialne razlike tistega časa ter obdobij prej in potem, prešuštvo in to ženino, bognedaj!, prilaščanje drugega, četudi z erotiko in ljubeznijo ali pa prav to – globoko ljubezensko čustvovanje, ki sproža emancipatorne reflekse… Prepričana je, da dandanašnji še vedno nismo v zadostni meri opzorili na vprašanje emancipacije nasploh, ne le osamosvojitve ženske kot bitja, kot osebnosti, pač pa emancipacije katere koli vrste. Vse kaže, še podčrtuje, da se zgodovina ponavlja. Tudi tista, ki jo je v Karenini opisal Tolstoj že leta 1977. Uprizoritev sama pa je seveda osredotočena na ljubezenski trikotnik, v katerem se kar sama po sebi razpirajo vsa ta vprašanja.

Anin »prepovedani« ljubimec Vronski, ki ga igra Klemen Janežič, pa iskreno priznava, da je v študij te dram vstopil nekako »zelen«, neizkušen torej, vendar je začetno zadrego dobro premagal tako s pomočjo poglobljenega študija sijajnega besedila kot z oporo v suverenem obvladovanju odrske umetnosti kolegice Polone Juh in režiserja Dušana Jovanovića.

Slednjega – Jovanoviča torej, pa smo najprej vprašali, kako je, ko se z istim dramskim besedilom, za katerega je Dostojevski izjavil in o čemer v gledališkem listu piše tudi dramaturginja Darja Dominkuš, da je brezhibna umetnina in da nima primerjave v evropski literaturi, srečaš znova po desetih letih? Ne boste verjeli – odgovor na prvo žogo: »Zabavno!«. Zakaj? Najbolje bo, če si zavrtite si posnetek pogovora z njim oz. oddaje v celoti.

Ob že omenjenih – Juhovi, Janžiču, Severjevi, Logarju in Hribarju v tej uprizoritvi igrajo tudi Matjaž Tribušon, Črt Veselko in Maksim Kajtimar Rozman – v alternaciji, Valter Dragan, Iva Babić, Barbara Žefran, Matija Rozman in Zvezdana Mlakar. Ob že omenjenih drugih soustvarjalcih – Jakopinove, Vastlove, Ivanuše pa še kostumografinja Urška Recer, lektor Arko, avtor videa Matevž Jerman, oblikovalec luči Metod Novak in študijsko asistentka scenografije Sanja Gregorić, Klemen Janežič pa tudi kot koreograf in Maja Sever tudi kot svetovalka za tango. In še podpis: Andrej Pengov. V prispevku uporabljene fotografije z vaj so delo Petra Uhana.