Ko je boj za pravično stvar lahko tragična zmota

Katharina Blum je bila vse kaj drugega kot kolateralna škoda

Za pričujoči popraznični sentimet smo se vrnili dva tedna nazaj, ko so v spodnji dvorani SMG premierno prikazali tragedijo z mnogimi elementi komičnosti, neke vrste resnično kriminalno pravljico o času, ko je Nemčijo prežemal strah terorizma Rdečih brigad /RAF – Rote Armee Fraktion/. Tisti upor zoper nečloveški kapitalizem je povzročil vse preveč škode, kaj škode – žrtev med nedolžnimi. Mednje sodi tudi izmišljena oseba, ki jo je Heinrich Böll poimenoval Katharina Blum. In kot zapiše avtor v uvodu k romanu s polnim naslovom Izgubljena čast Katharine Blum ali kako nastane in kam lahko vodi nasilje: »Osebe in dejanje te povesti so prosto izmišljeni.

Če so se pri opisovanju določenih novinarskih praktik pojavile podobnosti s praktikami časopisa Bild, potem te podobnosti niso niti nameravane niti naključne, temveč neizbežne,« Izkaže se in tak je tudi credo in dosledno zastavljeni in v celoti uresničeni namen obeh avtorjev te gledališke postavitve – dramaturginje in avtorice priredbe Blažke Müller Pograjc in režiserja Matjaža Pograjca. Gradivo, ki smo ga uporabili, je bilo posneto na novinarski konferenci nekaj dni pred premiero, s spletne strani povzete fotografije pa so delo uradnega fotografa SMG. V prvotnem načrtu je bilo, da bi Müller Pograjc in Pograjc pripravila za to gledališče romantično tragedijo Don Kihot, a so se, kot pravi Matjaž Pograjc, raje odločili za to pomembno in sodobnejše besedilo.

Tomaž Toporišič, dramaturg v SMG, opozarja na radikalnost Böllovega besedila o medijskem lovu na čarovnice. Nam je kaj takega danes blizu? Prevzeta z zgodbo, z vlogo Katharine in z občudovanjem režiserjevega postavljanja igre, Romana Šalehar najprej ni imela kaj dodati potem pa same pohvale… Vlogo glavnega, najbolj neizprosnega preiskovalca, policista Beizmenneja pa je ustvaril Matej Recer. Primož Bezjak nastopa v treh vlogah. Zahteva naloga, vsekakor, ki jo mojstrsko opravi. Tudi Damjana Černe nastopa v treh povsem raznolikih vlogah. Rutinirano, prepričljivo in s pravo mero čustev. Nastopa tudi Ivan Petrnelj, ki ga bo zaradi obveznosti na gostovanju v nekaj prihodnjih predstavah najbrž nadomestil mladi Vito Weis, ki ga poznamo kot molčečega protestnika iz Zupančičevega Padca Evrope v ljubljanski Drami.

Nastopata še Janja Majzelj in Neda R. Bric, pod oblikovanje scene in luči se je podpisal Tomaž Štrucl, kostumi so delo Mateje Benedetti, glasba pa Tiborja Miheliča Syeda, lektorica je Mateja Dermelj, fotografije in oblikovanje časopisa nosi ime SonataPHOTOGRAPHICA. Za zvok je poskrbel Silvo Zupančič, za oblikovanje maske, ki se dogaja tokrat kar ob robu prizorišča – na očeh publike pa Barbara Pavlin.

O neki okoliščini tistega časa, ki je Heinricha Bölla zelo neposredno povezovala s tedanjo državo Jugoslavijo, Titom in slovenskim kulturnim prostorom – kot Nobelovec je namreč predlagal Edvarda Kocbeka za to nagrado, pa je na tiskovki govorila Uršula Cetinski.

Predstavo Izgubljena čast Katharine Blum si je v aprilu mogoče ogledati le še danes in v četrtek. Videti jo morate. Ne bo vam žal. Tam nad prizoriščem, uokvirjenim z gibljivimi železnimi okvirji prostorov dinamičnega dogajanja, sem bil – posebej za Radio KAOS – Andrej Pengov.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *