Kronika. Visoška. Po Tavčarju. Ivanu (in Franji). Na Draminem odru z Lorencijevo ekipo.

Jernej Lorenci: Ne vem več zakaj, saj je tega že 30 let, vendar branje Visoške kronike je bilo zame takrat izjemen užitek in ko mi je Igor Samobor, ravnatelj Drame predlagal, da se lotim tega besedila, sem to sprejel z navdušenjem. Aljaž Jovanovič: Zavračanje Visoške kronike v mladostniških časih gre pripisat predsodkom ob kakršni koli pomembni besedil slovenskih avtorjev. Njegovo pravo vrednost sem spoznal in občutil šele zdaj, ob pripravah na predstavo. Veseli me in hvaležen sem, da mi je bila ponujena ta priložnost.

Veliki oder SNG Drama Ljubljana je predzadnjo januarsko soboto pripravljen na premiero Visoške kronike, sto let znane zgodbe, ki jo je podpisal Ivan Tavčar, skupina gledaliških ustvarjalcev pod režijskijm vodstvom Jerneja Lorencija pa je pisateljevo besedilo prebrala in ga poustvarila zlegajoč tako, da so ga avtorice prispevkov v gledališkem listu podčrtovale kot sporočilo (tudi) za sodobne čase. Tako je bilo razumeti potem, ko so na novinarski predstavitvi o delu samem povedali bore malo; še tega ne, da bi zvedeli ali bomo videli tragedijo in grozo, ki čaka s čarovništvom obtoženo ali zgolj zgodovinsko pripoved o družinah z Visokega, ki se morda razplete celo bolj ljubeznivo, kot se je odločil kronist pred sto leti; Ne upamo si misliti o čem bolj romantičnem, tako še vedno zgolj ugibamo tudi o tem, da nam bo morda Lorencijevo predstavo dano vzporejati s katero od klasičnih dram; Zgodovinska besedila so zadnja leta tako rekoč avtorski izbor tega režiserja; Tudi zato nam kot vzporednice v misli silijo klasična odrska dela, kjer žrtvujejo ali se žrtvujejo ženske – recimo ruska (npr. s Karamazovi – vsaj po obsegu, Karenina po vsebini), viktorijanska (Henrik Osmi) ali antična (Medeja, morda celo Antigona). In še bi se našlo. Bila pa bi Visoška kronika brez dvoma sijajno gradivo za filmski scenarij, kar je v uvodu novinarske predstavitve omenil tudi ravnatelj Drame Igor Samobor.

Ampak to so res zgolj – ugibanja; Ker je bil velikokrat slišani stavek: Pridite pa boste videli; Bomo prišli in zdržat bo treba; Ni vrag, da bomo, saj je to sezona slovenskih besedil, uprizarjanih tudi kot poklon sto petdeset letnici Dramatičnega društva v Ljubljani. Aprila jih bo že 151 od njegove ustanovitve sem, njegov predsednik pa je bil kar 16 let tudi Tavčar, sicer izjemno produktiven, pogosto tudi romantičen – v začetku manj uspešen pesnik, kasneje uveljavljeni pisatelj, ki je zagovarjal napredno slovensko kmetstvo ter ga branil pred prevzvišenim meščanstvom. Tudi s političnim angažiranjem, poslanstvom v deželnem in državnem zboru in nenazadnje kot ljubljanski župan v drugem desetletju 20.stoletja, tudi med prvo svetovno vojno.

Letos torej mineva stoletje od kar je nastala, točneje – nastajala kot podlistek v Ljubljanskem zvonu – nedokončana in dve leti pred pisateljevo smrtjo tudi izdana v knjižni obliki – Visoška kronika. Pa še to naj bi jo Ivan pisal, če smo malce nagajivi, po nareku (ali vsaj sugestijah) politično in značajsko izklesane ter izjemno emancipirane soproge Franje, rojene Košenini, matere njunih štirih sinov in hčere. In ko se lotiš še branja gledališkega lista, si pred skušnjo, ko v ujetosti moškega šovinističnega teleščka ne upaš premišljati niti tega ali so zažgali, utopili ali kako drugače pokončali premalo ali preveč čarovnic, vendar se lahko takoj strinjaš, da so bili razlogi in povodi vedno nerazumni tudi kadar niso bili verski in s tem tudi politični, pogumno pa upaš trditi, da so zagotovo marsikatero napačno in po krivici vrgli na grmado ali jo nagnali plavat v ledeno mrzlo vodo. Ja, že, ampak katero od njih? No, in že si v pasti. Hvalabogu gre tokrat samo za igro. Za dramo na velikem odru glavne gledališke hiše pri nas. In pred premiero smo posneli (tudi) nastope z igralci, ki so sodelovali na novinarski konferenci, z dvema, se pravi z enim igralcem in režiserjem pa smo uspeli posneti kratka pogovora.

Nina Ivanišin je govorila o nujni tenkočutnosti pri branju, izbiranju in zapisovanju gradiva za predstavo, ker je odrsko tkanje te pripovedi nastajalo s posebno občutljivostjo vseh v ekipi tako do zgodbe same kot do besedila, sloga in načina pripovedi. S svojim pogledom na besedilo, ustvarjanje njegove odrske priredbe in na odnos do občutljive vsebine je igralski kolegici pritrjeval tudi Klemen Janežič, ki ugotavlja, da gre za besedilo, ki zahteva igralsko in človeško iskrenost. Tavčarjeva kronika o dogajanju na Visokem je v približno sto petdesetih letih, ki se iztečejo v začetku osemnajstega stoletja, močno vplivala tudi na zasebno, ne le igralsko čutenje mlade igralke Tamare Avguštin. Vsi v ekipi so ga brali in mu prisluhnili z izjemno rahločutnostjo, še posebej pri nastajanju tistega, kar naj bi se govorilo v predstavi. In za Tamaro je bila to sijana priložnost in izjemna izkušnja.

Z režiserjem Jernejem Lorencijem sva začela pogovor najprej o čarovnicah, potem pa tudi o Visoški kroniki, se razume. Govorila sva tudi o njegovi prevzetosti s tem besedilom že v mladosti… Za razliko od Aljaža Jovanoviča, ki je sodil med tiste srednješolske mulce nemirnega duha, ki vsiljevana čtiva, še posebej »klasičnih«, dolgočasnih slovenskih avtorjev, niso sprejemali s kakim posebnim navdušenjem; prej kot ne, so jih a pripori, zaradi predsodkov torej, zavračali.

Igralskemu ansamblu Visoške kronike se je celotni proces ustvarjanja zdel čudovit. Skozi študij in ustvarjanje predstave so se dokopali do novih življenjskih spoznanj, obujali številne osebne spomine in jih strnili v ubesedenje “tujih”, oddaljenih zgodb, nanizanih v romanu. Ob že navedenih ustvarjalcih predstave Visoška kronika je vendarle treba znova podčrtati, da so soavtorji priredbe Tavčarjeve kronike ob režiserju in dramatiku tudi igralci, ekipa v kateri je tudi, doslej še ne omenjeni Janez Škof. Dramaturg je Matic Starina, kostumografinja Belinda Radulović, skladatelj Branko Rožman, oblikovalec luči Pascal Mérat, ki je, če smo dobro razumeli, ob asketskem prizorišču, kot ga je oblikoval Branko Hojnik, opravil veliko delo. Koreograf je Gregor Luštek, lektorica Tatjana Stanič, asistenta režiserja pa sta Mirjana Medojević in August Braatz.

Znova valja opozoriti tudi na gledališki list uprizoritve, ki ga je uredila dramaturginja Eva Kraševec. Besedila, ki (tudi) tokrat presegajo opise zgolj literarnih umestitev in družbeno relevanco tega besedila takrat in danes; tako rekoč vsi prispevki ponujajo premislek o seganju po političnih programih s poudarki na ženski emancipaciji. Prispevale so jih Svetlana Makarovič (v pesniški formi), Vlasta Jalušič, Svetlana Slapšak, Vesna Vuk Godina in Ana Makuc. Prvega, ki je izrazito gledališki, čustven, še najbližje sozvočen s Tavčarjevim besedilom in najbrž tudi igri Lorencijeve ekipe pa je prispevala lanska Borštnikova nagrajenka (za Zločin in kazen) Mirjana Medojević. Njena lamentacija o odprtosti in resnici v gledališču o (ustvarjalčevi) usodi in minljivosti prazaprav kaže na način in najbrž vrsto spraševanj pri poustvarjanju nedokončane kronike z Visokega.

Uprizoritev Visoške kronike je vsekakor tudi priložnost, da opozorimo na nagrado Evropske komisije za gledališče Premio Europa, s katero je bil zadnjo sredo lanskega oktobra v družbi še štirih evropskih gledaliških režiserjev nagrajen Jernej Lorenci. Gre za prestižno nagrado za novo (evropsko) gledališko realnost.

Za Radio KAOS si bom Visoško kroniko ogledal avtor tega prispevka Andrej Pengov, ki sem ob posnetkih iz Drama Kavarne uporabil tudi fotografije mojstra Petra Uhana, posnete na vajah za to predstavo. Ni povsem gotovo a morda se vam o tem delu po ogledu še oglasim… Pozdrav do takrat.

Leave a Reply

Your email address will not be published.