La Sylphide, romantični balet Augusta Bournonvilla

Prva predstava iz repertoarja umetniškega vodje baleta Ireka Mukhamedova

Potem, ko je SNG Opera in Balet, sicer še vedno zgolj gostujoča umetniška hiša v Cankarjevem domu, konec januarja postavila na oder bogato kostumirano, zelo razgibano in tudi gibalno, na trenutke celo plesno izjemno odmevno pravljično opero Rusalka, so na večer pustnih šem in ženskega praznika minuli torek premierno prikazali balet Silfida. Tako operni kot baletni predstavi se je zgodilo, da premieri nista bili »nadvse dobro obiskani«, pa se je – vsaj za Rusalko to že lahko potrdimo, pokazalo, da so se načrtovalci uprizoritvenih terminov ušteli, ker niso pripravili še več ponovitev. Tako v Operi kot v Cankarjevem domu so prepričani, da bi razprodali vsaj še za ves teden Rusalkinih predstav.

Po premieri in dobrem po-premiernem razpoloženju tako v baletnem ansamblu kot v orkestru, pa tudi v Cankarjevem domu, si lahko samo želimo, da bi balet Silfida požel veliko zanimanje ne le ljubljanskega, pač pa tudi slovenskega in morda zelo zamejskega občinstva onstran vsaj treh, če ne štirih meja. Morda vsaj takšno in tolikšno, kot ga je opera Rusalka pred poldrugim mesecem dni ali morda celo, kot so ga doživljale januarske ponovitve z Mariborčani koprodukcijsko izvedene ponovitve baleta Bajadera.

Balet Silfida je nastal pred 175 leti in sodi med skorajda arhetipske primerke danske narodne in mednarodne baletne, če ne celo kulturne dediščine. Glasbo za ta tipično romantični balet je napisal Herman Severin Loevenskjold, koreografija pa je delo v 19. stoletju delujočega Augusta Bournonvilla, ki je utemeljitelj danskega klasičnega baletnega sloga in ga štejejo za posebnost…; pravzaprav je svojevrstni fenomen v klasičnem baletu. Po drugi svetovni vojni ga uprizarjajo skoraj vsi pomembnejši mednarodni baletni ansambli, v Sloveniji pa smo ga prvič videli v izvirni koreografiji.

Prvi vtis, ki ga je ob prebiranju partiture dobil dirigent Igor Švara, je bil, da gre za običajni romantični balet, zelo podoben Adamovi Giselle. To je vsekakor glasba, ki je pisana nalašč za balet. Vendar je bilo kmalu jasno, da se ta balet ob zahtevnih tehničnih prvinah močno opira na dramaturgijo predstave, ki mora biti dobro podprta z glasbenim izrazom. Vse to pa izjemno dviguje glasbeno zahtevnost, vsekakor bolj, kot je to videti in slišati na prvi pogled in posluh. Maestro Švara se je te naloge seveda lotil z vso rutiniranostjo in z mnogimi izkušnjami, saj je Silfida že njegov 250 balet.

Za scenografijo, ki so jo prenesli z drugih prizorišč tega baleta, je poskrbel dolgoletni Andersenov sodelavec Mikael Melbye, ki je tudi oblikoval kostume. V ta namen se je poglobil v arhive Danskega kraljevega baleta, da je sto in več letno izročilo lahko učinkovito približal sodobnim rešitvam. Lučno oblikovanje je delo Françoisa Saint – Cyra. Asistentki gospoda Andersena pri postavitvi te predstave in mizanscenskemu delu pa sta Eva Kloborg in Dinna Bjørn; Baletna mojstrica je Maša Mukhamedov, asistenti pa so Mojca Kalar, Claudia Sovre, Stefan Capraroiu, Vesna Cestnik.

Morda še beseda, dve o solistih: vlogo Silfide v alternacijah plešejo (in seveda igrajo) Tjaša Kmetec, Rita Pollacchi in Regina Križaj, Jamesa – Lukas Zuschlag, Petar Đorčevski in Yuki Seki, Madge pa sta Tomaž Horvat in Nena Vrhovec Stevens. V vlogah Gurna in Effy nastopajo Lucas Jerkander, Iulijan Emalai in Cosmin Agavriloaei ter Urša Vidmar, Ana Klašnja in Nina Ogrinc. S tem pa še zdaleč niso navedeni vsi, kaj šele vsi sodelujoči v tej predstavi. Vseh je namreč čez sto…

In še podpis: Andrej Pengov, ki sem si smel premiero ogledati na zelo levem krilu drugega balkona, z obrazom med koleni in v prvem delu – do odmora – tako, da je bilo dogajanje za velikim kaminom na odru meni in še komu tam okrog, prijazno zakrito. Oder v Gallusovi dvorani je namreč vsaj za 4 metre širši od scene, kakor je izdelana za Praško operno in baletno prizorišče.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *