Liliom – Capin, ki je postal Luzer; Ljubezenska zgodba v kriznih, tudi naših časih.

Režiserka Selma Spahić: S priredbo in z uprizoritvijo Lilioma v Drami smo posodobili kontekst in seveda tudi Molnárjevo besedilo. Uporabili smo bolj neposredni govor in izraznosti ljudi s socialnega roba. Eva Kraševec: Besedilo smo posodobili na vseh nivojih – konceptualnem, besednem in uprizoritvenem. Tatjana Stanič: Molnarjevo besedilo je zakodirano v maniri tistega časa – ekscesi so opisani z eufemizmi in večkrat pojasnjeni. Ta način smo dešifrirali s sodobno neposrednostjo besedila. Aljaž Jovanović: Začutil sem nekakšen sram, ko smo se začeli pogovarjati o družbeni margini, ki je tudi zdaj naša realnost, pa je, kljub širini, ki jo premoremo gledališčniki, doslej nisem poznal. Vojko Zidar: Kariero sem začel v Ristićevem delu Misa in A minor leta 1980, ki je bila estetski preboj tistega časa, tukaj - v Liliomu - pa mi je režiserka Selma pokazala kakšen oblikovni in estetski obrat premore današnji teater.

Liliom velja za najboljše dramsko delo madžarskega avtorja Ferenca Molnárja, pisatelja, vojnega poročevalca in dramatika, ki se je rodil leta 1878 v Avstro-Ogrski in zaslovel predvsem v Evropi in ZDA. Pred drugo svetovno vojno je emigriral iz Budimpešte v Združene države in tam prevzel ameriško državljanstvo. Namera, da bi takratnemu meščanskemu občinstvu približal realnost socialnega dna, ni uspela, saj je budimpeštansko občinstvo Lilom neprijetno presenetil. Na nek poseben način pa je presenetil tudi ustvarjalce predstave, ki bo v soboto premierno uprizorjena na Velikem odru ljubljanske Drame.

Na podlagi besedila, ki ga je prevedel nedavno umrli Jože Hradil so njegovo priredbo pripravile Selma Spahić, sicer režiserka predstave, dramaturginja Eva Kraševec in lektorica Tatjana Stanič. Kot zapiše Eva Kraševec v gledališkem listu, gre tako za realistično dramo kot fantazijsko igro. Najprej smo jo vprašali, kako to, da je neko Molnárjevo besedilo iz 19. stoletja še vedno zanimivo za uprizoritev?
Soavtorica priredbe Tatjana Stanič je opozorila na še eno nadvse pomembno značilnost te drame – namreč, da je Molnarjevo besedilo zakodirano v maniri tistega časa – ekscesi so namreč opisani z eufemizmi in večkrat pojasnjevani, razlagani.

Aljaž Jovanović je oblikoval lik naslovnega junaka Lilioma; Na novinarski predstavitvi je prizadeto in brez ovinkov govoril o tistem, kar smo že prej spraševali dramaturginjo Kraševčevo. O čustvu v zadregi… O sramu. V tem besedilu se je srečal z družbenim dnom, ki ga doslej tako drstično še ni poznal.Starejšega policaja igra v Liliomu Vojko Zidar, ki je član draminega ansambla že triintrideset let in ki ima za seboj že več kot 40 let izkušenj v igralskem poklicu. Tudi njega je to besedilo »prizemljilo« na nek poseben način. Predvsem kot možnost za dosedanje povsem drugačne izpovedne in estetske ravni v gledališču.

Veliko več razumevanja in uspeha je predstava Ferenca Molnárja požela na evropskih in svetovnih odrih kasneje, precej po budimpeštanski premieri leta 1909. Slovenska krstna uprizoritev v prevodu in režiji Osipa Šesta je bila leta 1922 prav tako v ljubljanski Drami, Liliom pa je doživel tudi filmske predelave in predelavo v muzikal.

Ob že omenjenih Aljažu Jovanoviću in Vojku Zidarju nastopajo še Tina Vrbnjak, Petra Govc, Nina Ivanišin, Tines Špik, Veronika Drolc, Branko Jordan, Gašper Jarni, Miranda Trnjanin in Iztok Drabik Jug. Drugi soustvarjalci predstave pa so še koreograf Thomas Steyaert, scenografinja Mirna Ker, kostumografinja Darinka Mihajlović, skladatelj Draško Adžić, oblikovalec luči Pascal Mérat, avtor videa Sandi Skok in asistentka dramaturginje Anja Pirnat.

Prispevek je pripravil Andrej Pengov, uporabljene fotografije z vaj pa so delo mojstra Petra Uhana.