Roman Dva brata, trije svetovi ter dopisovanje in eseja v Listih z roba

V zgodbi o družini Žagar je avtorico romana Dva brata, trije svetovi posebej zanimalo kako preživeti odvzem premoženja in zavračanje vsega, kar je bilo podjetniškega.

Pripravili smo vam nekaj malega o dveh pravkar izdanih knjigah v Založbi Mladinska knjiga. Če rečemo zanimivih, se nismo zmotili. A je premalo…. Založba je te dni torej predstavila noviteti, ki sodita prej kot slej med spominsko literaturo, čeprav so samo eno od njiju uvrstili v zbirko Spomini, izpovedi, drugo pa kar v zbirko Kultura (Hic!). Ja kaj pa drugega…? Vendar to »predalčkanje« seveda sploh ni ključna reč.

Najprej gre za knjigo Listi z roba, katere glavna vsebina je korespondenca med Izidorjem Cankarjem in Venom Pilonom, ki je tedaj bival in deloval v Parizu. Njuno dopisovanje je pospremljeno z esejema Alenke Puhar in Irene Mislej, ki sta osvetlili usode glavnih akterjev in čas v in okrog leta 1950, ko je bilo biti v Parizu res nekaj posebnega in morda tudi nevarnega… Vendar o tem kaj več v nekem prihodnjem prispevku.

Tokrat smo namenili nekaj prostora in časa delu takrat večini mulcev z Resljeve, Komenskega, Kotnikove in Slomškove, ulic okrog ljubljanske osnovne šole Ledina, nedosegljivi in sošolcem sila zanimivi ter težko dostopni Moniki Žagar, danes gospe, ki je večino ustvarjalnega življenja preživela na tujem in ki je že zgodaj odpotovala (…ne vem zakaj človeka drži, da bi zapisal: odjadrala?…) na Berkeley in na Norveško in potem še mnogo kam. Dva brata in trije svetovi je njena druga knjiga, a prvi roman.

S predstavitvenega dogodka v Konzorciju minulo sredo, smo pripravili izbor – po našem mnenju – zanimivejših posnetkov pogovora, ki ga je povezovala urednica Nela Malečkar. Avtorica Monika Žagar, doktorica skandinavistike in literarnih ved, hči Francija, mlajšega brata od obeh podjetnih Žagarjevih fantov (starejši je bil Karel Line), je ob odločitvi, da napiše to knjigo, ugotovila, da o družini ve zelo malo. Začela je pregledovati osebne arhive, pa tudi dokumente v javnih zbirkah in muzejih.

V zgodbi o družini Žagar je Moniko Žagar, avtorico romana Dva brata, trije svetovi posebej zanimalo tudi kako preživeti odvzem premoženja, podjetniško iniciativo in zavračanje vsega, kar je bilo inovativnega, podjetnega, podjetniškega.

Zakaj dva, če sta pa brata? Morda zaradi poduarjanja učinka jezikovnega sloga že v naslovu? Ne verjamem. Prav zaradi njunih povsem različnih osebnih opredelitev. To pa že. Zakaj roman? Roman v prvi osebi… Na eni strani zaradi dokumentarnosti in avtentičnosti, na drugi pa zaradi strasti, čustev, ki jih ta vedno, ampak res skoraj vedno – še pred šolsko tablo, ko je šlo zares – nasmejano dekle, danes dama Monika izžareva na vsakem koraku. Vendar: bognedaj, da se je – pa četudi po nerodnosti ali zaradi netaktnosti, kaj šele zaradi kakšne resnično resne zadeve – tudi brez dotika dotakneš! Tako strogega, tako učiteljskega, morda celo direktorskega izraza na obrazu ne boš zlepa srečal. Vsaj tisti hip ne. Takoj potem se ji obraz znova razleze v prešernost, ki kljub mnogim krutim dejstvom in sporočilom tega Monikinega dela, preveva ta njen prvi roman, literarni prvenec, torej. Drugi je menda že na poti, njena prva knjiga o njej ljubem pisatelju, kontroverznem Knutu Hamsunu pa menda sodi v neko drugo literarno zvrst.

Na predstavitvi Dveh bratov, treh svetov in Listov z roba je bila za Radio KAOS Urška Pengov Bitenc, ki je dogajanje tam tudi posnela in pripravilo gradivo za prispevek, ki ga sopodpisuje Andrej Pengov.