Ne gre samo za cuker in antisemitizem; Je ljubezenska sla in občutek za biznis; pa nekaj zgodovinskih sporočil tudi.
|
Tudi v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so se, no saj veliko izbire niso imeli, prilagodili razmeram, ki sta jih za kulturo in umetnost, za gledališča pa še posebej, vzpostavili zdravstvena stroka in vlada; Delajo nekaj, kar naj bi bilo virtualno gledališče. Predstave pa so čisto prave, ne umišljene, namišljene ali – če je izraz sploh pravi – virtualne; Virtualne so za občinstvo, ki pa je tudi čisto pravo. Torej, kaj je tu virtualnega? Tisto vmes, česar ni; Polno zasedeno je to gledališče, saj vsi sedimo na sredini prve vrste.
Te dni pripravljajo premiero črne komedije avtorja Gura Korena 5 kil sladkorja; Za črne, zamaskirane čase je črna komedija bržčas kar prava odločitev, čeravno, se tisto, kar je črnega, nanaša na čase, ki presegajo obdobje druge svetovne vojne, ko so nacisti in njihovi podrepniki v zločinskem nacionalsocialističnem programu znanem kot Holokavst pobili šest milijonov Judov, Romov, Slovanov, pa tudi komuniste in mnoge druge drugače, nenacistično, svobodomiselno misleče ljudi.
O predstavi, katere spletna, torej virtualna premiera ima datum 18. februar, smo se v Ljubljani, na začetku Križevniške ulice, kjer domujeta Mini teater in Judovski kulturni center, nekaj dni pred tem pogovarjali z Robertom Waltlom, prvim človekom obeh ustanov. Obe sta namreč ob SNG Nova Gorica koproducenta predstave 5 kil sladkorja.
Odločitev med uporom, bojem in OR (oprezno relativnostjo, ki ima v naših krajih tudi bolj konkretno izpeljanko tam, kjer se konča hrbet) je bila ena od možnih izbir, kljub razmeram, ki so narekovale terminalne, ključne korake. Sploh, če gre za vrhunec druge svetovne vojne in proti-judovski pogrom, znan kot Holokavst. O tem sva začela pogovor in kazalo je, da bova obtičala znotraj glavnega vprašanja tega nacističnega zločina, ki ob koncu vojne sešteje šest milijonov žrtev a sva tako rekoč nemudoma preskočila na ključno zadrego, ki pravzaprav odgovarja na vprašanje, zakaj se nekdo sploh loti pisanja takega dela kot je 5 kil sladkorja, še posebej, če ves čas hodi po robu med krutostjo okoliščin na katerih temelji zgodba in preživetvenih, lahko bi jim tudi rekli zmuzljivih, skorajda izdajalskih dejanj. Vse – z veliko mero ironije in natančne karakterizacije, lahko bi rekli tudi – a ne zgolj – smešenja tistega, kar drugi narodi pripisujejo Judom: židovske preračunljivosti in skopuštva.
Avtor besedila Gur Koren, z enakim priimkom kot glavni junak zgodbe Šlomo, Simon po naše, vsestranski v nekem trenutku dlje časa brezposelni izraelski gledališčnik, ni vedel kako naprej pa se je iz te ustvarjalne otrplosti izvlekel z odločitvijo, da se loti proučevanja dedkovih zgodb, ki so bile polne dogodivščin na robu preživetja pa tudi smeha, no tistega posebnega judovskega humorja, ki pogosto ostaja nerazumljen ali vsaj nepojasnjen drugim kulturnim okoljem.
Tako je nastala črna komedija z elementi dokumentarnega pri vprašanjih protijudovstva, se pravi dejstev in obenem ustvarjalnih izmišljij, pa tudi sovraštva do žensk in hkrati zavračanja istospolnosti, s podčrtano generacijsko bolečino holokavsta ter lastnim nihilizmom.
Skratka dedek Simon Koren je za razliko od prijatelja Jozefa Rive, ki se je odločil za boj, pograbil tisto vrečo sladkorja in z njo – v tej poslovenjeni in v naše kraje prestavljeni adaptaciji med vojno trgoval na raztežaju med Mariborom in Trstom. Tako je tudi on brez boja a z vrečo sladkorja preživel.
O vsem tem sva govorila z Robertom Waltlom pa tudi o odločitvi, da njegova Mini teater in Judovski kulturni center sodelujeta kot koproducenta te novogoriške predstave.
Navdušeno je govoril tudi o režiserju Yonatanu Esterkinu, ki je tako rekoč celotno obdobje zapore mednarodnih meja zaradi pandemije preživel v Sloveniji in ki se je za režijo te igre menda odločil zato, ker verjame, da gre za drugačen, redko viden pogled na spomine in refleksijo, ki so lahko tako zelo neprijetni. Še posebej v Izraelu, kjer je njeno besedilo nastalo… Zanimiva je teoretska utemeljitev, ki poudarja, da gre za postmoderno gledališko delo, saj postavlja vprašanja o naravi spomina, diskurzih o umetnosti, njenih mejah in humorju ter o cinizmu – tako zelo sodobnem pojavu v vseh okoljih. Ključen pa se zdi, tako režiserju, kot našemu sogovorniku, način, kako se soočamo z svojo bolečo zgodovino.
O vsem tem in še o marsičem sva torej govorila z Robertom Waltlom, ko smo ga obiskali pred premiero predstave 5 kil sladkorja, ki so jo ustvarili že večkrat omenjeni avtor besedila Gur Koren, prevajalec Korenovega besedila Klemen Jelinčič Boeta, prav tako že omenjeni režiser Yonatan Esterkin, ki je z Niko Korenjak tudi soavtor priredbe ta pa je tudi dramaturginja. Če se čudite načinu objave tega pogovora, ga skušajte gledati in razumeti sila post-moderno. Morda z branjem z njegovih, sogovornikovih ust. Vse bistveno pa smo pravkar opisali.
Scenograf predstave je Aleksander Blažica, ki je ob Neli Maraž tudi soavtor videa, kostumograf je Matic Hrovat, svetlobo je oblikoval Samo Oblokar, zvok in zvočne učinke pa Vladimir Hmeljak. Igrajo Peter Harl, Matija Rupel in Jure Kopušar z gostujočima Sašo Pavlin Stošić in Niko Korenjak.
Morda še ta opomba: dogajanje je preneseno v naše kraje. V Maribor in še kam. Z razlogom. Zlahka ga odkrijete, če predstavo pogledate. Virtualno. Vse podrobnosti so na spletni strani severnoprimorskega gledališča. Ne, tako lahko pride do pomote. Točneje: na www.sng-ng.si.
Kdo pa sploh je Gur Koren? To je izraelski igralec v najboljših letih, režiser, dramaturg in dramatik, nekoč brez perspektive, dela in ustvarjalnega prostora… V zahtevnih trenutkih svojega profesionalnega življenja je pomislil na preminulega dedka, polnega žlahtnih dogodivščin, in se odločil, da bo začel pisati. Nastala je črna komedija, Odkrival je najtemnejše kotičke svojih karakternih značilnosti, se poigraval z odklonskostjo homofobije in mizoginije, vpeljal je generacijsko bolečino holokavsta in svoj nihilizem prevedel v nenavadno srečanje z že pokojnim dedkom, so med drugim zapisali v novinarskem gradivu za to predstavo.
Z Robertom Waltlom sem se pogovarjal Andrej Pengov, ki tudi podpisujem ta prispevek. Fotografije z vaj, ki smo jih uporabili v prispevku, so delo Petra Uhana.