Neki novi tipi – nocoj na Velikem odru MGL

Glasbena predstava o rokovskih ikonah 20. stoletja

Predvčerajšnjim bi bil George Harrison, tisti s kitaro in zapeljivim rokovskim, včasih tudi liričnim tenor-baritonom (kakor kdaj) star 72 let. Vse najboljše, mojster… četudi 14 let prepozno! Morda nas bodo s teboj, ne le kot z enim od štirih Srebrnih hroščkov, ki so kasneje postali The Beatles, danes in prihodnje dni in tedne povezali Neki novi tipi, ki bodo nocoj zavzeli Veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega. Priložnost se je tem novim mladcem – po celi vrsti zapletov – ponudila predvsem zato, ker je ta gledališka sezona, ki se je že močno prekobalila v drugo polovico, determinirana z pravkar ugaslim 20. stoletjem. Kaj pa je 10, 15 let v enem življenju… No, George je novo stoletje in tisočletje še dočakal. Za kak trenutek, ga je uspel upleniti času in zgodovini. Takrat, v onem prejšnjem, minulem, stoletju so na glasbenih odrih leta 1965 odlikovani tudi z Medaljo Britanskega imperija, ki jo je John Lennon štiri leta kasneje vrnil, ker je to pač vojaško odlikovanje – vnemali glasbene strasti in pisali glasbeno in družbeno zgodovino. Postali so mera, merilo, vrednota, tistega časa, časa uporov in svobode. Najbrž jih tudi zato dandanašnji pogrešamo in jih še vedno ali zmeraj bolj radi poslušamo. Skoraj vsi – ne glede na starost, spol, barvo kože ali versko in politično prepričanje. No, v tem slednjem – z nekaj rezerve, pač…

Repertoarni koncept »20. stoletje« nam je torej na glavni oder MGL prinesel spomin na legendarno skupino The Beatles. Predstava naj bi temeljila na scenariju filma A Hard Day’s Night. A se, ta načrt umetniškega in dramaturškega vodstva nekega malega, a v našem mestu in deželi pomembnega gledališča, žal, ni izšel. Zakaj? Zaradi neke ključne – v stekleni grad postavljene, dobro spedenane, ne preveč mlade, ostarele pa sploh ne – gospe v vodstvu hiše, ki je nosilec avtorskih pravic in ki so jo vprašanja svobode, ustvarjalnosti in upora očitno obšla.

Vendar, kot je minulo sredo na tiskovni konferenci povedala direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, dramaturginja predstave Petra Pogorevc pa o tem, kako je v skeb zbujajočih okoliščinah nastal nov ustvarjalni prostor.

In kdo so ti Neki novi tipi? Mladeniči, za katere mojster Jože Šalej, vokalni korepetitor , pravi, da so »spravljeni« v nekam »visoke lege«, vendar presenetljivo glasbeno in igralsko dobri. To so študentje višjih letnikov AGRFT Robert Korošec, Filip Samobor, Matic Lukšič in Žan Perko. Najbrž bi jim na odru brez sodelovanja na eni strani manj znanih Sare Gorše in Tinesa Špika ter na drugi že z odrsko odličnostjo ovenčanih Nine Rakovec, Tanje Dimitrievske, Jake Laha in Milana Štefeta bilo težje, kot kažejo prve navdušujoče napovedi. Poseg v prvotni načrt je torej prinesel pomembno spremembo…

Torej – zaradi nepremostljivih težav pri pridobivanju nekaterih avtorskih pravic v zvezi z napovedano premiero so v MGL morali spremeniti naslov ter nekatere detajle in imena glavnih junakov. Nekaj časa so se ukvarjali tudi z iskanjem strokovne ali če hočete žanrske opredelitve te uprizoritve, ki je – po zagotovilu in pritrjevanju vseh sodelujočih na tiskovki – v končni posledici zares, tudi po temeljitem brušenju tako koncepta kot detajlov – kolektivno delo. Odločili so se, da bodo Neki novi tipi – glasbena predstava, morda celo glasbena komedija… Ob že navedenih Petri Pogorevc in Jožetu Šaleju so jo sooblikovali režiser Marko Manojlović, glasbeni vodja in avtor aranžmajev Miha Petric, scenograf Branko Hojnik, kostumografka Jelena Proković, instrumentalni korepetitorji Miha Petric – za električno in bas kitaro, Žiga Kožar za bobne, Miha Gantar za akustično kitaro, koreograf Sebastjan Starič, avtorica videa Vesna Krebs, prevajalec pesmi Matej Krajnc, lektor Martin Vrtačnik, oblikovalec svetlobe David Orešič in oblikovalec zvoka Sašo Dragaš ter asistenti dramaturginje in kostumografke Katarina Košir, Andrej Vrhovnik in Barbara Vrbančič.

Avtorica fotografij posnetih na vajah za predstavo Neki novi tipi, ki smo jih uporabili v tem prispevku je Mankica Kranjec. In končno – še podpis avtorja tega zapisa, takrat mulca, ki mu je straš, umetnik in profesor, leta 1963 prepovedal nositi po meri sešite ob životek oprijete hlače, spodaj odrezane na širino 21 do 23 cm in ki ga je ven in ven naganjal k frizerju: Andrej Pengov. Na svidenje torej nocoj in še mnogo prihodnjih večerov – v mestnem teatru!