O vesolju in planetu Polič. In zankah, v katere se ujame Vasilij… Vasko Polič.

Vasilij Vasko Polič: Rodni planet Zemlja bom zapustil 28. avgusta leta Gospodovega 2039 (tako v knjigi, v pogovoru malce drugače), to je na moj 99. rojstni dan. Takrat najbrž ne bom (z)mogel več zadostiti zahtevam krasotice Matilde, ki se mi občasno prikazuje kot poželjiva krasotica... Pahor bo zanesljivo znova izvoljen za predsednika republike zaradi tiste slovenske lastnosti, ki jo ilustrira mnenje, češ, »...Saj ni tako slab... a bi bil kateri drugi boljši?«

Naš sogovornik je Vasilij Vasko Polič; Najbrž ga ni treba posebej predstavljati, saj je bil že kdaj poprej tudi naš gost in zlahka ga vidite, slišite ali o njem berete po kateri od premier v slovenskih gledališčih, ko ga novinarski kolegi nagovorijo za izjavo ali morda celo oceno posamezne uprizoritve. Sodeloval je tudi pri in v nekaterih filmih, sodeluje v – recimo temo tako – odraslih oddajah katerega od dopoldnevov na nacionalki, pa še kje; Njegova triindvajseta knjižica, kot se bo najbrž izkazalo skozi ta pogovor, je izšla lani proti koncu poletja in v njej se je skušal spustiti, zaplavati ali povzpeti skozi dve, nam najbližji črni luknji vesolja, s katerima se že na naslovnici spopada slavni vitez Lambergar.

Vendar – pogovor sva, najbrž tudi zato, da se otreseva začetne negotovosti, začela z vprašanjem o načinu najine javne komunikacije in o marsičem sva se potem tudi pogovarjala v nekaj več kot četrt ure, domala v dvajsetih minutah, še več pa je ostalo v zapiskih; Recimo tudi nepostavljeno vprašanje, takih, za katere je zmanjkalo časa je skoraj za celo knjigo, vprašanje torej, zakaj v podpoglavju O vsem mogočem in pesmici Kostelski raj in v katerem se spominja mojstrov gledališke besede in igre, ne omeni Poldeta Bibiča.

Kakor koli že V zanki vesolja je, če smo avtorja Vasilija Vaska Poliča vajeni iz njegovih prejšnjih dvaindvajsetih leposlovnih knjižic, vsekakor zabavno brati. Če odmislimo uvodno iskanje drže in tempa, poskusa vzpostavitve dramaturgije, je knjižica mestoma tudi vznemirljiva in marsikak zapis v tem prepletu zemeljskih in vesoljskih energij, deluje dovolj verjetno in s tem tudi dokumentarno. Je tudi informativen a še vedno povsem avtorski. Vasilijev pač. Od tam nekje – s planeta Polič.

Z Vasilijem Vaskom Poličem sem se pogovarjal Andrej Pengov. Prav za konec pa naj opozorim občestvo, da ta »triindvajseta« ni bila njegova zadnja. Na mizi imam namreč že rokopis, za katerega smem že po prvem površnem listanju reči, da bi ob skrbni uredniški roki iz tega gradiva zlahka nastala sijajna knjiga, ob scenaristovi pa kar film. O očetu Radku Jožetu Poliču, Tonetu Gorjancu po partizansko, bo tekla beseda v Vasilijevi štiriindvajseti…