Od polštirih do svita. Za vedno.

Prvih petinšestdest minut filma Za vedno bi lahko bila tudi radijska igra, če… Nizanje neskončnih več ali manj znanih dialogov iz življenja drugih in našega, iz filmov, predstav, potem, ko se ona vrne domov ob pol štirih zjutraj in ko on /nalašč, gotovo!/ pusti ključ v vratih, da mora žurerka pozvoniti. Nekaj bravuroznega besedovanja, pogosto zelo znanega, domačega. Počasi postaja naporno. Vse posneto na tesnem, ob skromni svetlobi s kamero ali dvema, v dveh stanovanjih istega bloka. V četrtem in petem, morda v petem in šestem nadstropju. V šestih nočeh. 65 minut, ki bi jih z malo več dinamike lahko brez večjih težav skrajšali za četrt ure.

Izjemna igralka, malo manj – no, za moški del publike – prepričljiv naturščik. Gledalke rade pohvalijo tudi njega (!?!), zato, ker smo najbrž res taki bebci. Ja, ampak tipček dobro zgleda. Ko se nam zgodi, da se nam zdi, da ima drugega in je potem to še res, čeprav ne moremo izstopiti iz mlakuže lastnega mazohističnega ljubosumja, ker smo tudi mi malo kasvljali kje tam okrog, pri skupnih prijateljicah, imamo pač na videz nepremostljivo težavo. Sranje je toliko večje, ker ona to ve, ker ji je to povedal njen novi vrtalec, in mi bebci, ji v trentku, ko jo hočemo nazaj, greh tudi priznamo. Ker nas bo razumela, a ne…!? Z obveznim dodatkom: saj ni bilo nič resnega in je že zdavnaj konec.

Ona se ob junaško prejetih in herojsko prestanih klofutah pusti še posiliti, prasica pa v tem sado-mazo aktu – uživa. Vendar na filmu ni nič konkretneje trdega. A dobro odigrano. Domče nasilje, sosedska intervencija in policijski nastop.Vse deluje, da bi bilo zares, vsakič, za vedno.

V zadnjih petnajstih minutah, ko nastopi svit novega dne, pa preobrat. Ključna stvar za Za vedno. Zgodi se nezavedno. Pujsa ga je res varala. V trdo, že kar nekaj časa. In Marko je imel prav. Še bolj bi jo moral nabutati, čeprav ni lepo. Saj bi to bilo iz gole ljubezni. Povsem slovenska zgodba, na meji suicidnosti do lastnega jaza… Niti ne fizično. Doživi se ponotranjeni samomor.

Splačalo se je zdržati do konca. Zaradi ključnega preobrata je bil ta zastojnski film najbrž tudi že nagrajen v tujini. V nedeljo popoldne smo ga predpremierno in prvič videli doma, tokrat v okviru Liffe, v domačo »ta zaresno« distribucijo gre drugi teden po Novem letu. Morda jim do takrat uspe popraviti ton, ki je izjemno neuravnotežen, mestoma ponuja komaj razumljiv govor in ne preveč izpiljen angleški prevod v podnapisih. Glasba super: Patetico, Laibach in Igor Leonardi.

Kamera »v nič prostora« več kot spretna, na trenutke z gibanjem na notranjih stopnicah, prek tesnega dnevnega prostora na parkirišče, kjer se globoko spodaj motovili policijski avto, išče približek fotografski mojstrovini v znamenitem filmu Orsona Wellesa, Državljan Kane. Bi Tihomir Pinter to posnel bolje? Najbrž ne, ker ni prostora in ne časa: posneto je tako rekoč v resničnem času. V brk Filmskemu skladu in njegovemu ministrstvu, ki je potem, ko je bil film že posnet – pridodalo nekaj malega keša za povečavo.

Zakaj je Mare – Mare (Dejan Spasić), ko bi lahko bil, npr. Borut, če je ona Tanja (Marjuta Slamič). Vsi, res, vsi so prepričljivi. Kot da bi igrali sebe? Peter Musevski in Mojca Partljič (sitna soseda, ki že vrsto let slabo spita in slišita vsako klofuto ter bodljaj v bloku), Primož Petkovšek, z novomeško registracijo svojega srebrnega mercedesa odigra taksista kotjetreba, tudi oba policista (zato sta dva!) in ta frišni jebec Blaž Valič – tudi.

Scenarist in režiser Damjan Kozole pa zgodbo na nek način nadaljuje že jutri v Slovenskem mladinskem gledališču, s prvim odrskim tekstom in režijo Noči. Lahko bi jo šteli kot odrsko nadaljevanje filma Za vedno. Vendar z novimi pacienti in bolečo zgodbo, kjer se tisti jutranji svit tokrat menda sicer srečno izteče? Da gre še bolj zares, zvemo kaj več že jutri opoldne. Na Radiu KAOS, kjer bo Andrej Pengov, avtor tega zapisa spraševal Kozoleta in Toporišiča, dramaturga Noči – o dnevu, ki prinaša svitanje v megli in dežju ter prvi pravi zmrzali, po Klicu v stiski z dramaturško obdelavo Tomaža Toporišiča.

foto: Liffe

Leave a Reply

Your email address will not be published.